Božja beseda, socialni transfer Radia Ognjišče
Naš pogled Petra Stopar
Ker je naš radio včeraj zaznamoval 22. obletnico oddajanja, bom tokratno razmišljanje začela s konkretnim primerom. Predstavlja eno od poslanstev Radia Ognjišče, ki si prizadeva ponesti Božjo besedo na domove po Sloveniji in širše. Danes sem za redno mesečno rubriko, ki jo pripravljamo v sodelovanju s Karitas, urejala besedilo o resnični stiski neke družine iz Slovenije.
Dopis, ki ga za vsako oddajo posebej in vedno od druge družine ali posameznika pošljejo s te humanitarne ustanove, je konkreten vpogled v socialne razmere, v katerih živi več kot 20.000 družin pri nas. Predvsem pa je klic po pomoči in da bi bil čim bolj slišan in uslišan, ga kot rezultat dolgoletnega in zvestega sodelovanja dveh ustanov – radia in Karitas – objavimo na naših valovih.
Že 22 let naša postaja nosi bremena revščine po Sloveniji in izven nje, v misijonskih deželah, na drugih prizadetih območjih. Kako pomemben prispevek k izkoreninjanju in zmanjševanju revščine in socialne izključenosti daje naš medij! Iz predala dobrote v reviji Ognjišče do oddaje o dobroti na radiu. In čeprav se nam, bodisi ustvarjalcem bodisi poslušalcem, kdaj zazdi, da je bilo o pomanjkanju že veliko povedanega, sogovorniki, prostovoljci in karitativni sodelavci ter tudi sami uporabniki vedno znova odstirajo nov pogled na določene stiske, težave ali na stanje duha v družbi.
Tako je včasih dobrodošla in zanimiva primerjava izjav med politiki na eni in humanitarnimi delavci na drugi strani ali kot je nedavno dejal Branko Maček z Nadškofijske Karitas Maribor: »Številke naznanjajo, da ni res tisto, kar v medijih sporočajo politiki, da je več zaposlenosti. Ne moremo reči, da je manj stiske, če zgolj izbrišemo ljudi iz registrov in so številke drugačne.« Hvala Bogu za vsako novo delovno mesto in zaposlitev, za zmanjševanje brezposelnosti, a praksa kaže, da tudi marsikje tudi plačilo za opravljeno delo več ne zadostuje za dostojno preživetje, sebe ali vse družine, kje je šele skrb za zdravje. Veliko je samostojnih podjetnikov, a nimajo vsi zagotovljenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Znova jim pride na proti Karitas s svojo ambulanto za nezavarovane.
S pomočjo ljudi, ki delajo tako na sedežu nacionalne Karitas kot tudi v Župnijskih Karitas vidimo, da je revščina v Sloveniji močno prisotna. Pravnik Andraž Teršek se je v intervjuju za spletni portal RTVSLO vprašal, kako to, da država ne more za kak evro več dvigniti cenzus in dovoliti, da bi več otrok vstopilo v polje brezplačnega toplega obroka v šoli. Medtem, ko bi ureditev tega problema državo stala tri milijone evrov, pa ta na drugi strani za več kot sto milijonov evrov od vojaških sil kupuje staro orožje, ker je – tako Teršek – »političnim funkcionarjem imenitno biti v paktu Nato« in se na konferencah fotografirati z ne državniki ali politiki, ampak »menedžerji in elitno finančno gosposko«.
Podatki evropskega statističnega urada kažejo, da revščina v Sloveniji grozi vse več otrokom, lani je bilo teh 63.000. Otrok, ki živijo pod pragom revščine, je po lanskih podatkih 54.000, kar je enako 2700 osnovnošolskim razredom. Seveda pa zaradi revščine pri nas trpi tudi skoraj 80.000 upokojencev in tudi druge skupine prebivalstva niso izjema. Materialna in socialna revščina pa še ne pomeni duhovne revščine. Čeprav ne ravno očitna, je ta morda še najgloblja od vseh.
V središču te želimo biti kot medij tolažeč in spodbujajoč »socialni transfer«. Želimo biti prenašalec besed upanja in vrednot, o katerih nam pričuje Kristus. V tem adventu, ki smo ga začeli, se nam želi tudi sam še bolj približati in se srečati z nami, kot pravi tudi papež Frančišek. Upamo, da bomo lahko Njegovo luč prinesli do vsakega od vas, ne glede na življenjske okoliščine, v katerih ste. In ker smo tudi mi konec koncev samo ljudje, s šibkostmi in napakami, vas prosimo, da nas takšne preko radijskega etra tudi sprejmete.
