Zakaj takšna fobija pred Čudežem življenja?

Slovenija | 07.10.2016, 13:22 Marta Jerebič

Film Čudež življenja, ki se na pobudo Zavoda Živim ob svetovnem tednu otroka predvaja na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani, še vedno razburja določene skupine ljudi. Vendar pa je prav medijska inkvizicija poskrbela, da si bo film verjetno ogledalo veliko več ljudi kot sicer, v Zavodu Živim pa ob tem želijo, da bi se veselili življenja, ga cenili in dojemali kot čudež.

Nekaterim še vedno vre kri, ker v filmu vidijo nekaj, česar v njem sploh ni. Nekateri podajajo strokovno mnenje o filmu, ne da bi si ga sploh ogledali. Ljubljanski župan Zoran Jankovič tako z vso avtoriteto trdi, da video krši človekove pravice do svobodne odločitve, hkrati pa pravi, da si filma ni ogledal in si ga “niti slučajno” tudi ne bo.

Je pa film preučil Urad varuha človekovih pravic in ocenil, da vsebina ne krši pravic in svoboščin posameznic in posameznikov, saj poziva k spoštovanju življenja, kar je osnovna človekova pravica. To pa je tudi že delen odgovor stranki SD, ki je na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve oddala prijavo. Zavodu Živim očita kršitev spoštovanja človekovega dostojanstva in da nima dovoljenja za razširjanje programskih vsebin prek medija, ker ni vpisan v razvid pri ministrstvu za kulturo. Ob tem dodajmo, da v zvezi s samim predvajanjem filma ljubljanska policija ni ugotovila elementov prekrška ali kaznivega dejanja. Se pa ob tem lahko vprašamo, zakaj zagovorniki pravice do življenja o tem ne bi smeli javno govoriti.

Od kod takšna fobija pred pravico do življenja in molitvijo za nerojene, se sprašujejo tudi v Gibanju za otroke in družine.si, kjer poudarjajo, da SD in Zoran Janković z ovajanjem zagovornikov pravic nerojenih otrok inšpekcijam zlorabljata svojo moč proti nerojenim otrokom. Tudi za Novo Slovenijo je nesprejemljivo, da so pobude v podporo ohranjanju življenja deležne pozivov k prepovedi in grobo označene s sovražnim govorom.

Kot piše spletni portal Domovina.si, je morda problem kritikov takšnih akcij prav v tem, da a priori zavračajo vse, s čimer se pregovorno ne strinjajo. Če bi kdaj morda odprli oči in ušesa tudi za druge, bi kakšno stvar lahko razumeli drugače, ali pa vsaj naredili nekaj dobrega za lastno miselno širino. Na nekaj takega je v sinočnji oddaji 24 ur zvečer opozorila tudi direktorica Zavoda Živim Katarina Nzobandora.

»Ženska se za splav odloči v stiski, kar je huda stvar. Mislim, da je zelo pomembno, da ženskam zares pomagamo. Če pride s finančno stisko, ali je rešitev v tem, da rečemo odstrani otroka? Ali pa je rešitev, da ji pomagamo iz finančne krize? Če pride zato, ker je osamljena, ali je rešitev, da ji rečemo, naj ostane osamljena in še odpravi otroka? V krizni nosečnosti želijo odpraviti krizo, ne pa samo nosečnost. Želijo splaviti težke občutke, ne pa otroka. Mislim, da je treba ženski zares pomagati.«

In prav to je tisto, kar v Zavodu Živim delajo.