Praznik Primorcev in vseh Slovencev

Slovenija | 15.09.2016, 00:30

Danes praznujemo državni praznik - dan vrnitve Primorske k matični domovini. Konec prve svetovne vojne je Primorska prišla pod italijansko ozemlje. Prepovedana je bila uporaba slovenskega jezika, petje slovenskih pesmi, branje slovenskih knjig. Pouk v šolah je bil samo v italijanskem jeziku, spreminjali pa so celo slovenske priimke v italijanske. Šele s Pariško mirovno pogodbo 15. septembra 1947 je bil večji del Primorske priključen tedanji Jugoslaviji.

Praznik vrnitve Primorske k matični domovini ni le praznik Primorcev, saj je bila izguba Primorske po 1. svetovni vojni (1. SV.), ko se je ta pokrajina znašla v krempljih italijanske države po Rapalski pogodbi, strahotna za vse Slovence. »Vsi primorski Slovenci, ki so se znašli na drugi strani Rapalske meje, so se v prvi vrsti počutili prevarane. Zlasti po zmagi, po preboju na Soški fronti 1917 so nekako pričakovali, da je končno prišla svoboda, ko bodo Slovenci lahko zaživeli skupaj v isti državi,« je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal Silvester Gaberšček z ministrstva za kulturo, po rodu Primorec. Da imamo razlog za veselje ob tem dnevu, je zatrdil tudi zgodovinar dr. Renato Podbersič. »Treba je upoštevati, da je Italija vstopila v 1. SV. na podlagi Londonskega tajnega pakta iz aprila 1915, potem izšla iz 1. SV. kot zmagovalka in s tem imela možnost diktiranja mirovnih pogajanj po 1. SV. Upoštevati moramo, da je bilo naše ozemlje do leta 1918 del Avstro-ogrske države, ki je bila v vojni premagana in je ob koncu 1. SV. razpadla. Italija je to ozemlje po 1. SV. zahtevala in si ga pridobila z Rapalsko mirovno pogodbo novembra 1920 in si ga v skladu z mednarodnim pravom priključila svoji državi, tedanji Kraljevini Italiji. Torej lahko govorimo o državnopravni pripadnosti Primorske Kraljevini Italiji od leta 1920 do leta 1947.«

Dr. Podbersič je ob tem pojasnil poimenovanje današnjega praznika; z implementacijo Pariške mirovne pogodbe, ki je stopila v veljavo 15. septembra 1947, je bil velik del Primorske izza nekdanje Rapalske meje priključen k tedanji Jugoslaviji, zato kot zgodovinar meni, da gre za praznovanje priključitve Primorske.

Pomembna vloga primorskih duhovnikov

Italijani so po 1. SV. Primorsko sistematično poitalijančevali. Že leta 1923 je po šolski reformi izginil slovenski jezik iz šolskih programov, 1928 je bil prepovedan slovenski periodični tisk in prosvetne oziroma kulturne organizacije. Ministrstvo za prosveto je zahtevalo, da se tudi verouk poučuje samo v italijanskem jeziku. Sčasoma je bilo tudi vedno manj gospodarskih inštitucij. Prizadevanja Primorcev za priključitev k matičnemu narodu so se začela že takoj ob italijanski zasedbi leta 1918. V ozračju pod fašizmom se je rojevala, krepila in širila narodna zavest. Pri tem so imeli zelo pomembno vlogo primorski duhovniki, ki so bili vseskozi sopotniki svojega naroda. »Vloga slovenskih duhovnikov je bila ključna. Ob priključitvi Primorja k Italiji je na območju goriške in tržaške škofije delovalo približno 500 duhovnikov. Italijanska oblast je že v prvih letih s Primorske izgnala vse duhovnike, ki niso bili rojeni na Primorskem, ker so hoteli omejiti njihov vpliv in delovanje. Kmalu so bili razseljeni učitelji in drugi intelektualci. Slovenski primorski duhovniki so že leta 1919 leta začeli snovati neke vrste obrambo našega jezika in kulture. Zato so 8. 1. 1920 na pobudo Virgila Ščeka, Ignacija Valentičiča in Antona Požarja v Sežani ustanovili Zbor svečenikov sv. Pavla. To je bila neke vrste prava slovenska vlada,« je povedal Gaberšček.

V njem so se združili duhovniki z namenom zavzemanja za narodne pravice slovenske manjšine v Italiji. Duhovniki so po zlomu Italije leta 1943 ponovno vzpostavili sistem slovenskega šolstva, ki so ga zavezniki priznali, in to je omogočilo, da so te šole kot manjšinske slovenske šole ostale do dandanes v goriški in tržaški pokrajini.

Kje je čutenje, veselje danes?

Praznovanje vrnitve Primorske in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom je leta 2006 uzakonila Janševa vlada. Kot opaža Gaberšček, je začetno veselje oziroma čutenje med ljudstvom uplahnelo. »V našem narodnem tkivu ni tega veselja, da smo vsi skupaj, da si pripadamo, da moramo skupaj peljati usodo današnjega časa naprej. In tudi ohranjati to dediščino, ki so jo naši pradedje tisočletja želeli, zanjo živeli, trpeli, se žrtvovali, mi pa jo jemljemo tako zelo nalahno. Če smo se Primorci borili za ohranitev jezika, je danes odprto vprašanje, ali se bomo še pogovarjali v slovenskem jeziku, med nami, v šolah, na cesti? Bodimo ponosni in veseli vsi, ki smo iz dežele pod Triglavom, saj je dežela pod Triglavom tudi Primorska,« še pravi etnolog in sociolog Gaberšček.