Marko Juhant: Telefon pogosto zasenči temeljne potrebe

Slovenija | 13.08.2016, 12:00 Nataša Ličen

V drugi redni avgustovski sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri« smo se s specialnim pedagogom Markom Juhantom najprej ustavili pri aktualni, ravnokar sprejeti, noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki uvaja nekatere novosti. Zakon prepoveduje telesno kaznovanje otrok in med oblike nasilja uvršča tudi grožnje in zalezovanja. Določeno je tudi ekonomsko nasilje v primerih neizpolnjevanja obveznosti do družinskega člana. Nasilje v nobenem primeru ni sprejemljivo, vprašanje pa je, kakšen bo konkreten učinek sprejete novele.

Otroci stavek »Ne, ne bom!« vadijo doma.

Marko Juhant: »Če se najstniški otrok zmore upreti najvišji avtoriteti v družini, očetu, se bo znal upreti tudi kje drugje in ne bo klonil pred pritiski. Starši bi bili radi močni. Namreč, če smo močni, smo lahko blagi. Nemočni rešujejo na silo. Ko me sprašujete o novem zakonu, menim, da je napisan prehitro in premalo domišljeno. Država se izgovarja na Evropo, vedno znova.« Marko Juhant ob tem doda: »Bojim se, ker starši nimajo vzorca, kako vzgojno prav ravnati v tem spremenjenem času. Dobili so samo zakon o tem, česa ne smejo, ne pa tudi, kaj lahko. Starši bodo, se bojim, popustili pri vzgoji in prišel bo nov val permisivni vzgoje.«

Ob koncu osnovne šole bi otrok moral znati vsaj pripraviti jajce na trdo in na mehko, zašiti gumb, počistiti za seboj in podobno

»Mislim, da bi do konca osnovne šole otroci morali obvladati vsaj toliko, da bi si za teden dni znali pripraviti hrano, s tem, da ne bi vsak dan jedli eno in isto, da bi znali prišiti gumb, zamenjati pnevmatiko in podobno. Otroci so dobro podkovani v teorijah, marsikaj znajo povedati in opisati, toda na žalost nimajo dovolj prakse in skoraj nič priložnosti za preizkušanje teorij. Saj se nimajo več kje družiti. Odrasli smo jim odvzeli varne prostore za igro. Okrog blokov je recimo polno avtomobilov, tako se otroci nimajo kje igrati in se pri tem učiti veščin sobivanja. Možnosti so vedno, vsakič lahko najdemo rešitev. Samo, treba je stopiti skupaj in iskati. Namesto, da bi iskali rešitve, pa iščemo izgovore. Otrokom smo odvzeli varna igrišča, zato so šli po igro tja, kjer se igrati da, pred računalnike. Pa še nekaj je, pri igricah imajo takojšen odziv, ves čas imajo povratno informacijo, kako jim gre.«

Je kazen kdaj smiselna?

»Kazen je smiselna samo kadar deluje. Kazen mora biti takšna, da ji je lahko priča kdorkoli. Ljudje se preveč obešajo na izraz, da je fizično kaznovanje prepovedano. Saj je bilo že prej, že dolgo, dolgo je tako. Težave, ki nastajajo z novo novelo zakona, so eksplicitni prijemi, ki se bodo pokazali v praksi. V novem zakonu je točno napisano, kaj je tisto, česar starši po novem ne smejo početi, kar je bila do sedaj drugače njihova običajna praksa. Če gledamo spisek otrokovih pravic, je med njimi tudi pravica, da je otrok vzgajan tako, kot se v okolju, kjer živi, pač vzgaja. Zdaj je tu nastopila velika sprememba. Med običajnimi vzgojnimi prijemi je recimo tudi odvzem telefona, v primeru, ko se otrok raje igra s telefonom, namesto da bi se učil. Ob potencialni prijavi bodo morali starši dokazovati, da je bil odvzem telefona običajni vzgojni ukrep in ne nasilno dejanje nad otrokom. Mnogi starši in učitelji zaradi nove zakonodaje tega zdaj morda ne bodo več upali storiti. Zagotovo bo v prihodnje nekaj zmede na tem področju. Zakon je napisan za tiste družine, kjer odnosi ne tečejo. Ne pozabimo tega. Kjer je vse v redu, pač ta zakon ne potrebujejo. Drugače pa je bila kazen v vzgoji vedno prisotna. Veliko se govori tudi o ničelni toleranci. Dobro, toda vprašati se je treba, za koga velja? Tudi za kršitelje?«

Prisluhnite celotnemu avgustovskemu pogovoru s specialnim pedagogom Markom Juhantom. Vse ostale oddaje pa najdete tudi v našem audio arhivu.