Blaž Lesnik
Boštjan Smole
Andrej Šinko

Z zamikom

21.08.2016, 19:15 Jože Bartolj

Pred slabim mesecem dni smo na deželi občudovali morja zlatih pšeničnih polj, ki so čakala na žanjce. Kot v biblijskih časih so prejšnjo jesen ali zgodaj spomladi sejalci vrgli seme na zemljo, da bi po več mesecih obrodilo bogat sad. Zorana gruda, dobro seme in še marsikaj je bilo treba poskrbeti, da bo žetev obilna, a ta se bo zgodila s časovnim zamikom, ki je potreben za kalitev, rast in zorenje.

Tudi s sadovi naših dejanj in odločitev je tako: v življenju vedno prihajajo z zamikom: najprej sejemo in čez čas presojamo žetev. S pridelkom smo zadovoljni, drugič spet nas razočara. Kar smo v preteklosti z veliko vnemo načrtovali ali celo na hitro izsilili, lahko postane popolna katastrofa. Potrpežljivo ravnanje in vztrajanje, ki dalj časa ne daje nobenih sadov, pa se lahko izkaže kot prava pot in žlahtnost. V priliki o sejalcu je vse to logično razloženo.

Sledi svetopisemske modrosti srečamo v marsikateri situaciji življenja. Zato naj se spomnim nekaj značilnih primerov iz našega vsakdana. V poletnih mesecih se vračajo v domovino številni slovenski izseljenci in njihovi otroci, ki jih neznano hrepenenje žene pogledat deželo svojih korenin. V dolgih letih izseljenstva ljubezen še vedno ni usahnila. Zakaj ne? Ker so vsa pretekla leta zvesto gojili slovensko besedo, ohranjali tradicijo in spoštovanje do svojih korenin. Tudi naši zamejci veliko truda vlagajo v ohranjanje svoje istovetnosti. Zavest o pripadanju določeni narodni skupnosti ohranja človeka močnega in zanimivega za druge. V matični domovini pa smo bile v preteklosti cele generacije okužene s Kardeljevo mislijo, da bo narodnost počasi izginila. Vse kar je imelo pridih narodnega ponosa, se je obsodilo kot nacionalizem. Vsiljevana uniformiranost je povzročala počasno smrt izročila. Bolj kot lastna kultura so nas Slovence zanimale oddaljene kulture. S časovnim zamikom nam je tako prostor, v katerem smo postali subjekt zgodovine, postopoma postajal vedno bolj tuj. Tržaški pisatelj Boris Pahor je že pred mnogimi leti z bojaznijo napisal:«Ali bomo zaradi tega zdrknili v zmedo in nič?« Njegova knjiga »Odisej ob jamboru« je bila moje počitniško branje in hkrati odlično ogledalo, v katerem sem zagledala stanje domoljubja v naši domovini po desetletjih komunistične vladavine. In kaj nam preti danes: brezglavo poveličevanja kozmopolitizma in tujosti. Kako močno si želim, da bi mojim vnukom ne bilo vseeno, kako bo jutri in kje bodo živeli. Če kdaj na izletu vzdihnejo: »Kako lepi hribi in dolinice, ki jih vidim pred sabo!«, pomeni, da ogenjček ljubezni do domovine še gori. Zato ga naj učitelji v novem šolskem letu krepijo in razpihujejo.

Zaradi preteklih ravnanj z zamikom tudi cerkev pretresajo hudi časi. Starejši duhovniki umirajo, mnogi celo ne prav v poznih letih. Vrste se krčijo celo med mlajšimi, ki v nerazumno velikem številu izstopajo in zapuščajo izbrano pot. Kot da ne zmorejo nositi križev in težav, ki jih življenje nalaga pastoralnemu delavcu, kot da niso zadostno in primerno pripravljeni za svoj težak poklic. Tudi v teh primerih lahko rečemo, da se z zamikom kažejo rezultati pretekle vzgoje, ki ni pravočasno razmislila, kakšni časi prihajajo. V obsežnem zborniku sem ob stoletnici Zavoda sv. Stanislava prebrala, da je škof Jeglič več let, predno je postavil prvi zid veličastnega zavoda, na Dunaj poslal nadarjene brihtne glave na študij, ki so ob odprtju prve slovenske gimnazije zasedli profesorska mesta. Da, prej, veliko prej se zgradijo zidovi, kot oblikujejo zreli ljudje. Te dobimo vedno z krepkim časovnim zamikom. Dandanes imamo med duhovniki sicer precejšnje število doktorjev in profesorjev, izrednih pastoralnih delavcev pa vedno manj. Kaj je torej ideal mladega bogoslovca: biti predvsem pastir ali profesor z redno službo? Morda pa so se vrednostne lestvice, kaj je bolj imenitno, spremenile v škodo stanja na župnijah. Na mesto da bi se piramida dvigala iz trdnih in širokih temeljev, se bogat in imeniten cvet ziblje na tenkih in visokih pecljih.

Nekaj podobnega se dogaja tudi z besedo v cerkvenem prostoru. Ali aktualizira Božjo besedo ali pa caplja daleč za življenjem? To je globoko vprašanje, ki seveda ne prenese enostavnega odgovora. Sporočilnost besede je odvisna od izvirnosti misli pridigarja, njegove nadarjenosti in retoričnih sposobnosti, pa tudi od pobud in navodil, ki jih dobi posredovane iz raznih naslovov. Strokovnjaki vseh vrst, tudi teologi, prejmejo osnovno znanje in klišeje razmišljanja v svojih učnih letih, vprašanje pa je, koliko so spodbujeni pogumno in svobodno, brez zadržkov, prisluhniti današnjemu življenjskemu utripu. Brez zdrave sproščenosti ne bo novega soka in novega navdušenja. Papežev idejni svet , njegova čudovita pozornost za razmere v našem sodobnem svetu je neizčrpen vir zakladov na tem področju. Kdor ne vidi in ne zna sam, naj ga preprosto posnema in ne bo zgrešil.

Ne domišljajmo si, da smo laiki kaj manj izpostavljeni nevarnim zmajem, ki iz vseh strani prežijo na nas. Takole neopazno, kot virtualni svet spreminja naše otroke in mlade, ki jih premalo nadzorujemo in odvračamo od vseh vrst odvisnosti, bo tudi nas doletela z zamikom sprememba, če se ne bomo zavestno oddaljili in branili kupov nadležnih reklam, ki jih poštar vsak dan pusti v nabiralniku, pa od vsiljivih oglasov ob cesti in na TV. Lažni nasmehi in zaigrana sreča nas zapeljujejo na vsakem koraku; prevarani lahko hitro postanemo podaljšano tipalo banalnih, materialnih potreb in ponudbe tisočih proizvodov, ki jih pravzaprav ne potrebujemo. Danes gledaš, jutri si že suženj potrebe. «Ko nakupovanje postane doživetje!» Nekaj faustovskega je v tej reklami. Kot bi dejal: pridi in kupuj, poceni je, lepo je, omami se, kot z drogo, čaka te stanje neskončne sreče. Sreče pa ne bo od nikoder, če si bomo dovolili vcepiti pridobitniško mentaliteto in se moralno skvariti. Poveličevanje gole produktivnosti in denarja bo potrebno nadomestiti z večjo skromnostjo, zbranostjo in občudovanjem resničnih človekovih kvalitet.

Za vse to pa je treba bolj odpreti oči in postati občutljiv. Pred več kot dvema desetletjema smo zato z navdušenjem vpisali svoje otroke v novo ustanovljene katoliške šole, ki poleg znanja tudi v veliki meri vzgajajo in plemenitijo razgledanost z veliko dozo umetnost. Časovni zamik je že prišel, zato nas zanima vprašanje, ali se učinki drugačnega vzgojno izobraževalnega pristopa že kaj občutijo v družbi. Ko imajo bivši gimnazijci v žepu diplomo, ali celo doktorat, se poročijo in se odločijo za družino, in takrat naprej je treba preživeti sam. V neki dokumentarni knjigi sem prebrala, da je v začetku naše samostojnosti leva provenienca dobesedno naročila: « Noben naših mladih kadrov ne sme ostati brez službe.« Kako lahko torej konkuriraš za delovno mesto v državni službi , če nisi »naš«? Moj sin sicer zelo odločno trdi: »Mama, za pridne se vedno najde delo« in če se ne vedemo razvajeno, mi je življenje to njegovo misel že velikokrat potrdilo.

V zadnjem času najdem na internetu mnoge zgodbe mladih Slovencev, ki so svojo življenjsko srečo in karierno pot našli v tujini. Pravijo, da je tam več priložnosti, spodbudnejše okolje, sproščeno vzdušje, kolegialnost. Niti na misel jim ne pride, da bi si sredi kariere ustvarili družino. Šole v domovini so jih izšolale, zdaj z velikim uspehom nadaljujejo na tujih univerzah ali v različnih strokovnih ustanovah. Svet je dovolj širok in prostoren za vse. Nič več nas ne obvezuje, nič več nas tudi ne povezuje. Brez korenin, brez zaledja in navezanosti. Za mnoge je postal staromoden tudi znani verz: : »Da b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta speljala ne bila, golj'fiva kača«. Kakšen pa bo rezultat te mentalitete v večjem časovnem zamiku? Se bo uresničil Kardeljeva teorija o izginevanju naroda?

Jaz sem vseeno optimist. Začenja se novo šolske leto, nov zagon, nov ciklus. Kar vsadimo v mlade: domoljubje, pristno vero in razumevanje Božjega, zdravo navezanost na tradicijo, bo v zaupanju v Božjo pomoč in z našim sodelovanjem rodilo dober sad. Četudi z zamikom!

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Dr. Jože Možina s knjigo Slovenski razkol (photo: Rok Mihevc) Dr. Jože Možina s knjigo Slovenski razkol (photo: Rok Mihevc)

Novinarji in resnica, izkušnja dr. Jožeta Možine

Na god zavetnika novinarjev, sv. Frančiška Saleškega, se katoliški novinarji še posebej zavemo, kako pomembno je javnosti posredovati resnico. A žal imajo nekateri novinarji s tem težave, saj so ...

Janez Janša (photo: Rok Mihevc) Janez Janša (photo: Rok Mihevc)

Znano je ime novega mandatarja: Samo DaniJanša

Volitve so pred vrati in o tej temi bomo v oddaji »Spoznanje več, predsodek manj«, gotovo do njih še velikokrat spregovorili. Tokrat smo trenutno aktualno politično stanje pokomentirali s p. ...