Papež: Toliko krivic, nasilja se poraja, ko si zamišljamo, da smo mi gospodarji tujega življenja
Svet
Opoldanski mladostni vrvež na Trgu sv. Petra v Vatikanu in plapolanje številnih zastav, je bil videti kot odsev dogajanja na svetovnem dnevu mladih pred tednom dni.
Vendar je papež Frančišek pozornost vseh usmeril v dokaj resno vsebino današnjega evangeljskega odlomka, ki govori o potrebnosti naše vsakdanje čuječnosti, saj nihče ne ve, koliko časa ima na voljo pred dokončnim srečanjem z Bogom.
Papež Frančišek je ob evangeljskem odlomku 19. nedelje med letom, ki se nahaja pri Luku v 12. poglavju spodbudil, naj bomo čuječi. Spomnil je, da sicer lahko imamo veliko stvari, da nam denar veliko pomeni, a vse to ob koncu življenja ne moremo vzeti s seboj, saj mrtvaški prt nima žepov, kot pravijo.
Jezusov življenjski nauk je prikazan v treh kratkih prilikah. Iz njih razberemo, kako srečni so služabniki, ki svojega gospodarja pričakajo budni. Na veliki gostiji, ki jo Bog za te pripravlja v nebesih, bodo deležni velike sreče. Dejal je: „»v onostranstvu« ne bomo več mi služabniki Bogu, temveč nas bo on sam sprejel k svoji mizi. Če dobro pomislimo, se to dogaja že danes vsakokrat, ko se z Gospodom srečujemo v molitvi, ali ko strežemo ubogim, in zlasti še v evharistiji, kjer on pripravlja gostijo, da bi nas nahranil s svojo Besedo in s svojim Telesom.“
Naslednji evangeljski prizor govori o drugačnem možnem človekovem zadržanju: „V drugem prizoru oskrbnik zlorabi svojo oblast in pretepa služabnike, zaradi česar bo ob gospodarjevi nenadejani vrnitvi tudi kaznovan. Gre za opis dogajanja, ki je tudi dandanes pogostno: toliko krivic, nasilja in vsakdanje hudobije se poraja, ko si zamišljamo, da smo mi gospodarji tujega življenja.“
V nadaljevanju je papež Frančišek zato spomnil, da imamo vsi samo enega Gospoda, ki mu naziv gospodar nič kaj ne ugaja, saj smo mi njegovi otroci in je samo on naš Oče.
Opoldanski nagovor je sveti oče sklenil z opozorilom, da nas pričakovanje večne blaženosti nikakor ne odvezuje od zavzemanja za bolj pravičen svet. Prav nasprotno je res, saj nas upanje na večno srečo spodbuja k zavzetosti za izboljšanje sedanjih življenjskih pogojev, zlasti naših najšibkejših bratov in sester. Priprošnja Božje Matere je za nas močna opora. Spodbudil je: „Devica Marija naj nam pomaga biti osebe in skupnosti, ki niso ujete v sedanjost, ali kar je še huje, ki imajo domotožje po preteklosti, temveč naj bomo osebe usmerjene v Božjo prihodnost, v srečanje z Njim, ki je naše življenje. On je naše upanje!“
