Papež Frančišek v dvorani Pavla VI.
Papež: SDM znamenje bratstva v svetu, ki je v vojni
Cerkev po svetu | Marta Jerebič
Papež Frančišek po julijskem premoru nadaljuje s splošnimi avdiencami. Danes jo je imel v dvorani Pavla II., pri njej pa je spregovoril o svojem obisku na Poljskem in svetovnem dnevu mladih. Slednji je po njegovih besedah postal preroško znamenje za Poljsko, Evropo in svet. Mladi so pokazali znamenje upanja in to znamenje se imenuje bratstvo. V tem svetu, ki je v vojni, potrebujemo bratstvo, bližino, dialog, prijateljstvo, je dejal papež.
Papež je poudaril, da so mladi oblikovali mozaik bratstva. Simbolična podoba svetovnih dni mladih so raznobarvne zastave. To je bil praznik barv, različnih obrazov, jezikov, zgodovine narodov. »Ne vem, kako jim uspeva. Govorijo različne jezike, pa se vseeno razumejo. Zakaj? Ker imajo voljo, da hodijo skupaj, da gradijo mostove, bratstvo.«
Papež je spomnil tudi na obisk Čenstohove, kjer je iz Marijinega pogleda razbral duhovni pomen poti poljskega naroda, katerega zgodovina je povezana s Kristusovim križem. Tam se je lahko z roko dotaknil vere naroda, ki ohranja upanje prek preizkušenj, prav tako pa ohranja tisto modrost, ki je ravnotežje med tradicijo in novostmi, med spominom in prihodnostjo. »Poljska danes vso Evropo spominja, da za celino ni prihodnosti brez vrednot, na katerih je zasnovana in katerih središče je krščanski pogled na človeka. Med temi vrednotami je tudi usmiljenje. Njegova posebna apostola sta bila dva velika Poljaka: sv. Faustina Kowalska in sv. Janez Pavel II.«
Globoki molk obiska v Auschwitzu-Birkenau je bil bolj zgovoren kot kakršna koli beseda, je nato dejal papež. »V tem molku sem prisluhnil in začutil prisotnost vseh duš, ki so šle tam skozi. Začutil sem sočutje, Božje usmiljenje, ki so ga nekatere svete duše znale prinesti tudi v tisto brezno. V tem globokem molku sem molil za vse žrtve nasilja in vojn. In tam, na tistem kraju, sem bolj kot kdaj koli prej razumel vrednost spomina, in sicer ne samo spomina na pretekle dogodke, temveč spomina kot svarilo in odgovornost za danes in jutri, da bi se seme sovraštva in nasilja ne prijelo v brazdah zgodovine.«
Papež je opozoril, da so v takem spominu vojne, ranjenih in bolečine, tudi številni ljudje danes, ki trpijo posledice vojn. Ko je gledal krutost v koncentracijskem taborišču, je pomislil na današnje krutosti, ki so podobne. Niso tako skoncentrirane kot na tistem kraju, so pa prisotne po vsem svetu, ki je bolan od krutosti, bolečine, vojne, sovraštva in žalosti.
»Zato v molitvi vedno prosim Gospoda, naj nam nakloni mir,« je še dejal papež.
