Karlo Bolčina
Bolčina: Papež med vrsticami pravi, naj se umaknejo nekateri s politične scene in dajo možnost mladim, ki so bolj odprti.
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Župnik in dekan v Štandrežu, Karlo Bolčina, je za naš radio komentiral papežev obisk Poljske, tako politični del kot papeževo sporočilo mladim.
Papež je mlade pozval, naj bodo graditelji sedanjosti in prihodnosti, gradijo naj mostove, ne zidove: »Opazoval sem to množico z vsemi mogočimi barvami zastav. Nikjer nisem slišal, da bi se dva ali trije, ali pa kakšne skupine skregale, ker so iz različnih celin oziroma pripadajo različnim narodom. Povsem lahko bi se to zgodilo. Verjetno kje drugje bi se to zgodilo. Ampak oni so bili resnično kot eno srce, ena duša in tudi kakor eno telo.«
Papež poziva mlade, naj bodo akterji, vendar se zaveda tudi dejstva, da morajo to starejši najprej dovoliti: »Zdi se mi, da je papež tu zelo jasen. Med vrsticami pravi, naj se umaknejo nekateri s politične scene in naj dajo možnost mladim, ki so bolj odprti, niso utesnjeni v preteklosti, imajo bolj mladostne in pozitivne poglede na prihodnost, na zgodovino, pa tudi na razvoj človeštva na svetu danes.«
Karlo Bolčina je komentiral tudi papeževe pozive Poljski k sprejemanju vsakega človeka. Poudaril je, da problem migracij ni samo poljski, ampak evropski, svetovni problem. »Ne vem, če se bodo papeževe besede prijele državnikov. Včasih mimogrede kdo tudi kaj posluša in sprejme. Žal pa politika, kot je jasno povedal že papež, sloni na ekonomiji, ta pa ima svoje zakonitosti, zahteve in ne gleda nobenemu v obraz, ne bogatemu, sploh pa ne revežu.«
Poljak Janez Pavel II. je Auschwitz obiskal leta 1979, Nemec Benedikt XVI. leta 2006. Oba sta imela tam nagovor. »Papež Frančišek je Argentinec. Argentinski narod ni bil deležen ne enega ne drugega – ni bil tisti, ki je ustvaril ta območja, ne tisti, ki je doživljal trpljenje in smrt tam. Kako je torej lahko reagiral papež Frančišek? Samo s tišino, in to je tudi naredil. Mislim, da je bila to najlepša gesta, kajti pred tem, kar se je dogajalo, danes, po toliko letih ne moremo reči ničesar več, razen tišine,« je še dejal Bolčina.
