Papež v svetišču Janeza Pavla II.
Papež posvečenim: Izvršujte dela usmiljenja!
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Potem ko je papež danes spovedal nekaj mladih v baziliki Božjega usmiljenja, je odšel v svetišče, sv. Janeza Pavla II., kjer je daroval sveto mašo s poljskimi duhovniki, redovniki, redovnicami, posvečenimi osebami in bogoslovci. Nagovor je oprl na evangeljski odlomek o Jezusovem srečanju z apostolom Tomažem teden dni po vstajenju od mrtvih. Poudaril je predvsem besede, ki govorijo o kraju, o učencu in o knjigi.
Papež Frančišek je prisotne spomnil, da so se apostoli teden dni po Jezusovem vstajenju še vedno zadrževali za zaprtimi vrati. Ko pa med njih pride Jezus, jim podari svoj mir, Svetega Duha in v Božjem usmiljenju odpuščanje grehov. V doslej zaprtem prostoru zadoni Jezusova beseda: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21). Presenetljivo je, kako Jezus doslej prestrašene učence, pošilja, naj gredo ven in naj z močjo Svetega Duha prinašajo ljudem Božje odpuščanje in mir.
Papež Frančišek je ob tem spomnil na pogumno povabilo svetega Janeza Pavla II., ko je ob začetku papeževanja vsem zaklical: »Odprite vrata!« Nato je sveti oče prisotne posvečene osebe soočil z dejstvom, da lahko tudi oni pogosto doživljajo skušnjavo, da bi ostali zaradi strahu ali lagodnosti zaprti sami vase in na svojih področjih. Vendar je usmeritev, ki jo daje Jezus enosmerna in zadeva izhod iz samih sebe in pripravljenost darovati življenje zanj. Jezusu namreč niso všeč na pol prehojene poti, priprta vrata in življenje na dveh tirnicah. Pričakuje, da posvečeni po poti hodijo lahki, da se osvobodijo svojih gotovosti in gredo ven saj je samo Jezus njihova trdnost.
»Z drugimi besedami: Življenje njegovih najbližjih učencev, kot smo to poklicani biti, je sestavljeno iz konkretne ljubezni, iz konkretnega služenja in razpoložljivosti. Gre za življenje, kjer ni zaprtih območij in privatne lastnine za osebno lagodje. Vsaj ne bi smeli biti... Kdor je izbral pot izročitve vsega svojega življenja Jezusu, ne določa več svojih krajev, temveč gre tja, kamor je poslan. Pripravljen odgovoriti na klic, tudi časov ne izbira sam. Hiša, kjer prebiva, ni njegova, ker je vsa Cerkev in svet kraj njegovega poslanstva. Njegov zaklad je postaviti Gospoda v središče življenja in ne iskati zase ničesar drugega.«
Ob koncu nagovora posvečenim osebam je papež Frančišek povabil, naj s svojim življenjem dopolnijo strani knjige Evangelija. Poklicani so jih zapisati z osebnim življenjem v izvrševanju del usmiljenja.
Dodal je še prisrčno spodbudo, naj se iskreno vprašajo, če zares vsak dan dopolnjujejo evangeljske strani. Sklenil je s prošnjo k Mariji, Materi usmiljenja, ki naj nas nauči ljubeče oskrbovati Jezusove rane prisotne v naših bratih in sestrah, tako bližnjih kot oddaljenih, tako bolnih kot beguncev, saj s takšnim služenjem častimo Kristusa.
Ob koncu svete maše se je kardinal Stanisław Dziwisz svetemu očetu v imenu več tisoč prisotnih poljskih duhovnikov, semeniščnikov, redovnikov, redovnic in članov ustanov posvečenega življenja toplo zahvalil in na kratko predstavil njihovo zavzeto misijonsko dejavnost na vseh celinah. Živijo jo v hvaležnosti, da so pred 1050 leti njihovi predniki bili deležni milosti svetega krsta. Papežu Frančišku je zagotovil željo in zavzetost vseh, da bi bili veno bolj pristna »sol zemlje in luč sveta«.
