Spominska proslava v Argentini

Slovenci po svetu | 23.06.2016, 23:26 Matjaž Merljak

Spominska proslava se imenuje srečanje pričevalcev, njihovih otrok in vnukov, ki se vsako leto na prvo nedeljo v juniju zberemo v Slovenski hiši msgr. Antona Oreharja v Buenos Airesu, kot bi bilo to pred grobovi žrtev druge svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem. Po sedmih desetletjih nerazumljive barbarske tragedije za njih molimo pred oltarjem, jih počastimo pred spomenikom in se jih spomnimo z žalno akademijo v dvorani.

Letos smo se zbrali na nedeljo, 5. junija 2016. V napolnjeni cerkvi Marije Pomagaj je msgr. dr. Jure Rode daroval sv. mašo za vse rajne žrtve. Slovesnost so spremljali somaševalci msgr. Mirko Grbec, France Cukjati in Robert Brest. Med pridigo je dr. Rode podal misel, da je bil tabor, ki je branil verske vrednote in krščansko Cerkev, zasovražen in ga je bilo treba uničiti. Človek ne more razumeti, zakaj Bog dopušča tako grozna dejanja kot jih je doživel slovenski narod, da pa jih bomo lahko doumeli samo, ko bomo v krogu Božje popolnosti. Takrat bomo razumeli, zakaj so bile te Božje poteze potrebne.

Ljudsko petje, ki ga je vodil g. Andrej Selan v spremstvu ge. Anke Savelli Gaser na orgle, je zvenelo kot bi bil en sam velik in ubran zbor.

Po mašnem obredu smo se pomaknili pred spomenik padlim žrtvam, na dvorišču Slovenske hiše. Poklonu so načelovali preživeli domobranci. Pred njimi je stopal predsednik slovenske fantovske zveze, Andrej Cukjati, ki je položili venec rdečih nageljnov s slovenskim trakom na čast pokojnim žrtvam. Nato je zadonel vojaški napev trobente, ki sprejema pokojne v večni molk. Kot vsako leto nas je Franci Žnidar pretresel z zvoki tega napeva. Za tem je mašnik s somaševalci in v spremstvu ministrantov z molitvijo prosil za večni mir in pokoj žrtev. Za konec je množica občuteno zapela »Mi legionarji, mi domobranci«.

Akademija v dvorani škofa Rožmana je bila letos v režiji Društva Slovenska vas. Pričela se je s slavnostnim govorom dr. Andreja Finka. Izpod peresa in v režiji prof. Martina Sušnika je sledil nato odrski prizor z naslovom »Romar«. Nanaša se na človeka, (Marko Kocjančič) ki se sprašuje od kod prihajam ... kam naj grem? Sreča se z upodobljenima prihodnostjo (Kristina Mehle) in preteklostjo (Dani Grbec), ki vabita romarja, naj se zanese na njune nasvete, ker vsak vidi prednost v svoji stvarnosti. Prihodnost ga vabi: Pogumno se ozri na vzbujajoče se jutro. Napolni si pljuča z zrakom novosti in se boš našel. Ne boj se prihodnjih dni; sam jih ustvari s svojimi dejanji in boš tako ustvaril tudi samega sebe. Preteklost mu razlaga: nihče ne more vedeti kam gre, če preje ne ve kdo je, in nihče ne more vedeti kdo je, če prej ne ve od kod prihaja.

V spremstvu video projekcije domobranskih slik je prof. Martin Sušnik skozi audio posnetek bral poetično dramo Franceta Papeža »Gozd«. V njej avtor prikazuje gozd, ki priča o zamolčanih dejstvih, ki ne stoje v listinah, knjigah in dokumentih. Gozd ima moč, da priča, kako je na tisoče in tisoče košatih, visokih in mladih dreves, ponos kraja in časa, bilo s silo posekano, padalo in umiralo. Njih les je bil steptan, razsekan in vržen v jame. Od kod ta prasila uničevanja? Gozd ne bo imel počitka ne konca. Šel bo med kamen in bor. Preobračal bo v sebi preteklost in prihodnost ter jima iskal smisla, pomena in namena do konca.

Nadaljeval je odrski prikaz, kjer preteklost razloži romarju: Drevo raste le, če je krepko povezano s svojimi koreninami. Razsúši mu korenine in se bo kmalu zgrudilo. Nič več ne bo dajalo sadov in se ne bo več vzpenjalo višje in višje ... Visoko pride le tisti, ki je najprej segel v globino. Končno romar razume, da brez dobrega poznanstva svojega izvora, ki mu ga more razložiti le preteklost, ne more iskati jasnosti v prihodnosti. Ta ga bo že počakala, saj brez njega, sama ne more iti daleč.

Magdalena Jerman, v spremstvu klaviatur izpod rok bratov Martina in Tomaža Sušnika, je občuteno zapela skladbo »Zgled«, ki je bila ustvarjena prav za to proslavo. Besedilo, uglasbitev in aranžma je opus prof. Martina Sušnika.

Kot je v navadi, smo žalno spominsko proslavo zaključili s skupnim petjem nam drage koračne skladbe »Oče, mati, bratje in sestre …«.

Hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi in izvršitvi proslave, predvsem pa Slovenski vasi, za zamisel akademije, z veliko občuteno umetnostjo, podarjeno na čast vsem žrtvam, nam pa je pustila pomembno sporočilo: s spominom in poklonom plemenitosti plemenitimo tudi sebe. (Zadnji stavek vzet iz govora dr. Andreja Finka)