V Martinju odprli razstavo Deset smehljajev
Slovenija | 06.07.2016, 08:50 Marjana Debevec
Ob včerajšnjem prazniku sv. bratov Cirila in Metoda in 10. obletnici škofije so sinoči v Srebrni hiši v Martinju v murskosoboški škofiji odprli razstavo z naslovom Deset smehljajev, katere avtor je generalni vikar škofije Lojze Kozar. Zbrane je nagovoril škof Peter Štumpf, ki je dejal, da vera ni nekaj statičnega, kar bi bilo v mirovanju. Izpostavljena je viharjem in če jo želimo ohraniti, moramo biti budni kot krmarji ladje, da ta ne potone.
OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR MURSKOSOBOŠKEGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA
Spoštovani generalni vikar soboške škofije, gospod Lojze Kozar, spoštovani gospodje dekani in duhovniki, spoštovani gospodje župani, spoštovani medijski delavci, spoštovani vsi navzoči!
Odprtje razstave ob 10-letnici soboške škofije ima danes poseben značaj. Na dan, ko obhajamo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, odpiramo to razstavo na Srebrnem bregu v hiši narodnega buditelja Ivana Camplina. Sveti Metod je zavetnik soboške škofije. Na območju nekdanje Metodove nadškofije je danes več škofij. In zato je soboška škofija ena od naslednic te starodavne nadškofije, ki je obstajala pred več kot tisoč leti.
Rad se sprašujem, kakšna bi bila danes Evropa, če bi Metodova nadškofija bila danes še vedno živa in dejavna. Geopolitična, jezikovna in tudi verska podoba bi bile precej drugačna. Meje držav v Srednji Evropi bi potekale drugače. Ljudje bi bili bolj povezani. Jezik bi bil bolj prečiščen in poenoten. Metodove bogoslužne knjige bi imele velik vpliv na liturgijo in tudi na katehezo ljudi. Vseeno pa sveti Metod še vedno živi v zavesti, v verovanju, v kulturnem in znanstvenem snovanju mnogih ljudi, predvsem v širokem slovanskem okolju.
Zaradi razvoja zgodovinskih dogodkov, danes soboška škofija ni samo škofija Slovencev, ampak je tudi škofija Madžarov, Romov, Hrvatov in manjšega dela Nemcev, ki živijo v Pomurju. Čeprav je škofija božjepravna ustanova in je zato škofija krajevna Cerkev, pa vendar škofija ni nekaj zase, ki obstaja zase in za svoje inštitucije. Škofija je prostor, kjer ljudje verujejo v Kristusa in kjer ljudje poglabljajo svojo vero v Jezusa Kristusa. Vera ni nekaj statičnega, kar bi bilo v mirovanju. Vera je razburkanost. Prizadevanje za ohranitev vere je kot krmarjenje ladje, da ne potone. Prispodoba škofije je zato lahko prispodoba ladje, ki na razburkanem morju daje varnost vsem, ki potujejo. Cilje te plovbe je Kristus. Če je vera v mirovanju, potem škofija ne more pluti do cilja. Viharji vero vedno preizkušajo, jo utrjujejo in jo usmerjajo. Če viharjev ni, so potrebna vesla.
Razstava ob 10-letnici soboške škofije ne govori o viharjih, ampak o veslih, ki je škofija v tem času usmerila v valove vere. Ladjica soboške škofije je majhna, ker na njenem krovu tudi ni dosti ljudi. Razstava govori o dogajanjih, ki so lepa in niso pretresljiva, še manj pa viharna. Vendar pa za vsakim dogajanjem stojijo konkretni ljudje. Tudi v škofiji se nič ne zgodi slučajno. Vse mora biti dobro načrtovano in čimbolj izvedeno. Če v mirnih časih ni prave strategije, pride v viharjih do polomije. V očeh zgodovine se je Metodova škofija razbila. V Božjih očeh pa se je Metodova škofija razdelila na več drugih škofij, ki še naprej pljujejo po morju vere. Ne moremo vedeti, kaj bo so soboško škofijo jutri ali pa čez sto in več let. Moramo pa vedeti, kako to škofijo peljati naprej sedaj. Razstava o soboški škofiji je bistvu razstava o ljudeh, ki v tej škofijo verujejo, zanjo molijo, delajo in zanjo trepetajo.
Če razstava daje občutek, da je škofija prostor slavnostnih dogajanj, potem naj opozorim, da je to samo zunanja podoba škofije, ki pa v sebi nosi mnogo skritega trpljenja bolnih, socialno šibkih in celo tistih, ki ne plujejo več po valovih vere. Med temi je največ družin in mladih, ki so doživeli brodolom, se prepustili toku časa in valovi življenja jih premetavajo v neznano smer. Brezbrižno so se prepustili nepredvidljivim tokovom, ki jih premetavajo v pasti nesmisla in obupa. To je za soboško škofijo rdeč alarm. Če bo škofija nadaljevala svojo pot do Kristusa brez družin in mladih, bo prej kot čez petdeset let obnemogla in njena pot se bo končala. Ne bo več mogla pluti po valovih vere, ker preprosto ne bo nič, da bi kaj plulo.
Nekdaj je tukaj valovalo panonski morje, a danes ga ni več. Preprosto je izginilo. Ostalo je samo še Blatno jezero brez globine. Več kot tisočletje je tukaj valovalo morje močne panonske vere. To morje je bilo globoko. Tokovi so bili burni, vendar so vodili ljudi h Kristusu. Sedaj se to morje vere močno suši. Kultura in sociala so samo plitva jezerca, po katerih pa škofija ne more pluti. Škofija lahko pljuje samo na morju vere. Kultura in sociala dajejo veri okus in svežino. Tega se zelo zavedamo in zato v škofiji s škofijskim misijonom že osem mesecev močno vabimo vse ljudi, da naj na stežaj odprejo vrata Kristusu, ki je sam sebe imenoval Živa voda.
Ta Živa voda je ocena neizmerne Božje ljubezni. V tej Živi vodi je vir našega življenja.
Škofija vsekakor išče načine in poti do družin in mladih. Vendar pa potrebuje posebno karizmo ali dar, ki pomeni moč pričevanja vere. Do te karizme se moramo nekako dokopati. To karizmo sta imela Božja služabnika Danijel Halas in Lojze Kozar. Ta karizma pomeni: Nič brez Kristusa in vse za Kristusa. Nič ne zmoremo in nič nočemo napraviti brez Kristusa. In vse hočemo in vse moramo napraviti za Kristusa. Zato kdor veruje, naj veruje s srcem. Kdor veruje s srcem, naj živi in dela za Kristusa.
Generalnemu vikarju Lojzetu Kozarju in vsem njegovim sodelavcem se zahvaljujem, da so pripravili to razstavo in današnji dogodek njene otvoritve. Tudi razstava naj nas vabi: Odprite vrata Kristusu.
