»Tista« plavalka, danes mamica in psihologinja

Via positiva | 10.07.2025, 10:06 Nataša Ličen

Kjerkoli se Sara Isaković pojavi, se je večina še vedno najbolj spomni po njeni izjemni športni karieri. Tudi njej ostaja v lepem spominu, kot sama opiše, zlato obdobje športnega plavanja, ko je bila močna reprezentanca in plavanju zelo predana celotna ekipa, zgodovinski čas, ko je dosegla kot prva Slovenka olimpijsko medaljo v plavanju. Po sklepu športne kariere pa Sara, prav tako uspešno in na inovativen način, profesionalno deluje kot magistrica psihologije.

V oddaji Via positiva smo se pogovarjali z eno od največjih optimistk in pozitivnih oseb, kar sem jih kdaj srečala. Sara Isaković iz svojih življenjskih izkušenj pomaga mnogim. Deluje na področju nevropsihologije. Največ dela z mladimi. 

Zavedala sem se, da je trdo delo - garanje, ključna sestavina uspeha. V kombinaciji s svobodo, igrivostjo, predanostjo in tekmovalnostjo, pa ker sem bila tudi mlada, igriva, polna sanj in želja, kam me bo plavanje v prihodnje pripeljalo, se je pod dobrim vodstvom lepo gradila ta zgodba.

»Največje bogastvo in darilo, kar otrokom lahko damo - in za to sem staršema izredno hvaležna, je rasti v okolju, kjer vidiš kako živijo ljudje. Ob tem se zavedaš svojega bogastva, kaj vse imaš, ali je to pitna voda, udobna postelja, streha nad glavo. Z bratom dvojčkom Galom sva videla otroke brez rok, brez nog, pri štirih letih na ulici. Odraščala sva v okolju različnih ver, kultur, vrednot in sploh mednarodna šola je bila takšna, da smo se medsebojno cenili in spoštovali. Srčno in dobro okolje. Ne glede na ozadje, od kod prihajamo, ne glede na barvo kože ali družbeno mesto, smo bili vsi enaki. Še uniforme smo imeli, da smo bili res enaki, ustvarili smo resnično ljubeče okolje. Ko poslušam, kaj vse se danes dogaja v šoli, koliko je nadlegovanj, verbalnega nasilja, zavračanj, posebej preko socialnih omrežij, sem še toliko bolj hvaležna za svojo izkušnjo.«

Svet se ustvarja od zgoraj navzdol

»Gledamo in poslušamo, in če doma nimamo pravih vrednot ali pa izkušenj, pogovorov znotraj družine, kjer lahko zamenjamo tematiko, ali če ne vidimo lepot narave, ne preživljamo časa v njej, se človeški um lahko hitro »zacikla« v vseh teh zgodbah, ki so nam predstavljene. Ni nujno, da je vse to res in ni nujno da vsakodnevno poslušamo vso to »negativo«. Seveda, osveščenost je zelo pomembna, vedeti kaj se dogaja, tudi za lažje in boljše odločanje o svojih poteh. Pomagamo kolikor lahko, in naredimo kakšno razliko. Skozi svoje odraščanje in športno kariero sem prišla do določenih spoznanj o sebi, kdo sem, kaj si želim, da sprejemam odločitve, ki so dobre zame. Na srečo sem imela to popotnico, a ni mi bilo samo dano, na vsem tem sem tudi veliko delala, skozi meditacijo, vizualizacijo, skozi pisanje dnevnikov. Ne zavedamo se žal tudi pomembnosti globokega diha.«

Skušam ne obsojati, vsak živi v svojem svetu. Ker delam z ljudmi, jih je treba najprej res dobro razumeti, zakaj takšna nevrokemija v možganih, od kod močna in globoka prepričanja?, od tam potem delati naprej.

Zdravimo in ozdravimo se

»Svet je danes zelo negotov in to nas lahko hitro vodi do panike, anksioznosti, tudi depresije, kako je bilo in danes ni več tako, se lahko hitro ujamemo v psihološko stanje, ki nam ne koristi. Sem največji optimist, a se mi zdi, da svet ne gre v pravo smer. Imamo dve opciji, prva je ali bomo sledili strahu, bomo ugrabljeni, v stiski in krču, ko nas skrbi kam gremo in se sekiramo o vsem, tudi o vodilnih, ki zgleda niso dovolj pri zavesti, da bi vedeli kaj je pomembno in kaj ne in kako se ravna s sočlovekom, se pravi lahko se povsem zaciklamo v to zgodbo; jaz pa zelo verjamem v drugo opcijo, lahko kreiramo svojo realnost. Le teh nekaj par let imamo na tem planetu in ne glede na to kar se dogaja zunaj, prevzamemo odgovornost in kontrolo nad tistim, kar je v moji moči. In to je, kaj gledam, kaj poslušam, s kom se družim, kako skrbim zase. Ustvarim mikro klimo znotraj svojega okolja, znotraj katere delam dobro, s tem kar znam. Še vedno upam in verjamem, da zato ker delam dobro s srcem in dušo, lahko znotraj vsega stresa, ki se dogaja, sebi in drugim omogočim nekoliko lažje življenje. Vidim eno in drugo, a rada se gibljem v tej drugio smeri, malo bolj srčni in pozitivni. Če nas malo več skupaj stopi, se pa zna zgoditi kakšen dan en obrat.«