Slavi Košir
Marko Zupan
Marta Jerebič
Dan duhovniškega posvečenja 2016 (foto: p. Ivan Rampre)
Dan duhovniškega posvečenja 2016

Dan duhovniškega posvečenja

08.06.2016, 14:17 Marta Jerebič

Slovenski duhovniki in redovniki so danes obhajali Dan duhovniškega posvečenja. Zbrali so se v baziliki Matere usmiljenja v Mariboru, ki je tudi svetoletno svetišče. Ob tej priložnosti jih je nagovoril prefekt Kongregacije za duhovnike, kardinal Beniamino Stella, ki je nato vodil še slovesno somaševanje. V pridigi je spregovoril o pozornosti do ljudi, molitvi duhovnikov, bratstvu med duhovniki, o tem da s svojim služenjem prinašajo tolažbo in veselje.

Pridiga kardinala Stelle

Dragi bratje in sestre, z veseljem sem skupaj z vami ob Gospodovem oltarju v tej baziliki, kjer častimo Marijo kot »Mater usmiljenja«, da bi počastili Boga za njegova velika dela v naš blagor. Evharistija se vedno začenja pri tem spominjanju raznih darov, s katerimi Bog napolnjuje naše življenje. Tako moremo premišljevati in sprejeti najodličnejši dar njegovega usmiljenja, to je darovanje njegovega življenja za nas. Zato je »Božja Mati« hkrati tudi »Mati usmiljenja«, kajti »Božje ime je Usmiljenje«, kakor je spomnil papež Frančišek ob nedavnem jubileju duhovnikov (Prvo premišljevanje, 2. junija 2016).

Glede na prostor, v katerem smo zbrani, in na evangelij, ki smo ga pravkar poslušali, bi se rad ustavil pri Mariji, ki jo je papež Frančišek poimenoval »preprosto in popolno prejemnico, po kateri prejemamo in podarjamo usmiljenje« (Duhovniški jubilej, drugo premišljevanje, 2. junija 2016). V Mariji zremo vzor usmiljenja v bolj ženskem vidiku. Duhovniki smo v prvi vrsti poklicani, da jo posnemamo. Marija podarja ljudem usmiljenje, ki ga prejema, v obliki pozornosti, priprošnje in obzirnosti, kakor vidimo v prizoru svatbe v Kani.

Marija se v Kani ne ustavi na površju dogodka, ob veselem prazničnem ozračju, ki je očitno obdajalo novoporočenca na dan njune poroke. Marija pozorno dojema položaj, gre v globino in z očmi srca zazna, kaj bi se utegnilo zgoditi. Sveti oče je to Marijino naravnanost opisal rekoč, da Marija »opazuje pozorno, se v celoti posveti in se notranje zavzema za človeka pred seboj, kakor mati, ki pozorno posluša svojega otroka, ki ji kaj pripoveduje« (Jubilej duhovnikov, drugo premišljevanje, 2. junija 2016).

Marija nam je vzor pozornosti. Gre za tisto notranjo razpoloženje, ki nam pomaga, da se iskreno zanimamo za položaj, v katerem smo, in za osebe okrog nas. Poznati, da bi ljubili, in ljubiti, da bi bili pozorni. Kadar se kot duhovniki, a tudi kot kristjani znajdemo v novi stvarnosti, jo moramo najprej skušati spoznati. Nova stvarnost nas »sprejme v goste«, da bi je postali deležni. Najprej stopimo v stik s kako osebo, s kakšnim položajem ali krajem. Nato pa s skrbno in budno pozornostjo skušamo spoznati in razumeti, kaj je potrebno. Nočemo vsiljevati vnaprejšnjih idej, ampak hočemo udejanjati ljubezen in skrbnost v moči Kristusovega naročila. Papež Frančišek je v spodbudi Amoris laetitia predložil zgled takšne ljubeče in konkretne pozornosti. Ko govori o tako imenovanih nepravilnih položajih, pravi, da “morajo pastirji pri oblikovanju svoje sodbe vedno 'ustrezno razločevati' s pogledom, ki dobro razlikuje položaje. Vemo, da ni 'idealnih receptov'« (št. 298). Pri Mariji pozornost prehaja v priprošnjo, ko Jezusu izroča potrebe in stiske, ki jih opazi. Marija v Kani je velika učiteljica pastoralnega delovanja! Ni iskala rešitev s svojimi močmi, ampak s svojo molitvijo. Jezusa je »vključila« v tisti primer in ga »izzvala«, naj priskoči na pomoč. To je storila na način, ki ga verjetno niti sama ni predvidela. Marijina ljubeča pozornost je bila pot, po kateri je Božje usmiljenje v Jezusu prišlo do novoporočencev in njunih svatov. Papež Frančišek je poudaril pomembnost takšne molitve pri srečanju molitvenih skupin sv. patra Pija iz Pietralcine: »Molitev je dar vere in ljubezni. Molitev je priprošnja, ki jo potrebujemo kakor kruh. Z eno besedo: molitev je izročitev: Očetu izročamo Cerkev, osebe, situacije – 'Oče, izročam ti jih', da boš ti poskrbel zanje. Zato je molitev po besedah p. Pija 'najboljše orožje, ki ga imamo, je ključ, ki odpira Božje srce'« (Jubilej molitvenih skupin patra Pija, 6. februarja 2016).

 

Molitev in priprošnja sta prvi korak vsake pastoralne dejavnosti. Spominja nas, da smo orodje v Božjih rokah, ne svobodni profesionalci za zveličanje drugih. Kako lepo je, če vsako vprašanje najprej obravnavamo v molitvi! To je dejanje ponižnosti. Z molitvijo na stežaj odpremo vrata Bogu. Papež mi je osebno zaupal, da je globoka molitev njegova »metoda«. Sveti oče vstaja zgodaj, da ima čas za Gospoda in da vse zadeve tistega dne »pripravlja« skupaj z Njim. Ali pa se na primer pred vsakim apostolskim potovanjem ali po njem poda v cerkev svete Marije Vélike, da bi Marijini priprošnji izročil sadove. Papež Frančišek kot dober jezuit uresničuje in uteleša priporočilo svetega Ignacija Lojolskega: »Delaj, kakor da bi bilo vse odvisno od tebe, in vedi, da je v resnici vse odvisno od Boga« (prim. Pedro de Ribadeneira, Vita di S. Ignazio di Loyola).

 

Za pozornostjo in priprošnjo nato v Mariji hvalimo ponižno obzirnost, s katero je prepustila delovanje Jezusu, ne da bi pričakovala zahvalo ali pohvalo. V Kani je Marija ljubila in njena ljubezen je obrodila sadove. Ni potrebovala drugega plačila; ljubezen je nagrada sama v sebi. Marija se ni ponašala z dobrim izidom svoje pobude, ampak se je potopila v premišljevanje dejavnega Božjega usmiljenja. Rad si predstavljam Marijo, kako sedé, z blagim nasmeškom in zadovoljstvom gleda starešino in strežnike, ki strmijo nad novim vinom. Podobna je materam, ki se umaknejo in gledajo svoje srečne otroke, ker so jim same pripravile veselje.

 

Takšna naravnanost bi nas kot kristjane morala voditi vselej, posebno pa je prikladna za nas duhovnike. Marijin zgled v Kani je jasna podoba našega pastoralnega služenja: Kristusu pripravljamo pot za življenje ljudi, da bi jih on odrešil in da bi se ga ljudje oklenili. Papež Frančišek je pojasnil: »Orodje smo. Na nas je, da zagotovimo, da se srečajo, da se znajdejo iz obličja v obličje. Kaj bodo naredili potem, je njihova stvar. Izgubljeni sin je v svinjaku, oče pa gre vsak večer na teraso, da bi videl, če prihaja; obstaja izgubljena ovca in pastir, ki jo je šel iskat. Neki človek je ranjen in zapuščen na robu ceste, Samarijan pa ima dobro srce. Kakšna je torej naša služba? Biti moramo znamenje in orodje, da se bodo ti srečali. Mora nam biti jasno, da mi nismo ne oče ne pastir in ne Samarijan« (Jubilej duhovnikov, tretje premišljevanje, 2. junija 2016).

 

V tej službi, ko živimo kot »znamenje« in »orodje« v Božjih rokah, lažje razumemo, da človeške dobrine in sredstva niso prvotna opora, na kateri je utemeljeno oznanjevanje evangelija. V dušnem pastirstvu so pomembna srečanja med osebami, občestvo in krepitev vere, ne pa strategije ali načrti domnevnega »pastoralnega managementa«. Poklicani smo, da s svojim služenjem prinašamo tolažbo in veselje, ki ga more dati samo Kristus. Vse to pa je odvisno edino od bogastva našega duhovnega življenja. Uboštvo in pomanjkanje lahko postaneta rodovitna priložnost za očiščevanje. Ob tem se najprej spomnimo, da je naš zaklad in naša moč Kristus sam in vera vanj. V tej zvezi je papež Frančišek vse povabil, »naj bomo duhovniki, ki so sposobni posnemati to Božjo svobodo s tem, da izbiramo to, kar je ponižno, da bi razodeli veličastvo njegovega obličja. Sposobni posnemati to božjo potrpežljivost v tkanju, ko z drobno nitjo človeškosti, ki jo srečujete, tkete novega človeka, ki ga pričakuje vaša dežela« (Jubilej duhovnikov, drugo premišljevanje, 2. junija 2016).

Poklicani smo, da tudi duhovniki drug drugemu podarjamo Božje usmiljenje. Kako trdi znamo biti med seboj, ko duhovniško bratstvo postavljamo na dno svojih duhovnih prednosti! Kolikokrat se bolj potegujemo za to, da bi imeli prav ali vsaj da ne narobe, namesto da bi se dobro razumeli s sobratom in ponovno vzpostavili občestvo z njim! V takšnim primerih postane usmiljenje vodnica, ki nas privede do medsebojnega odpuščanja, saj nam pomaga videti brata tako, kakor ga vidi Bog, se pravi bolj dragocenega in pomembnega kakor morebitna napaka ali greh, ki naj bi ga zagrešil v naših očeh. To občestvo je sad ljubečega zdravljenja ran, ki so jih zadale človeške okoliščine zaradi odgovornosti tega ali onega. »Usmiljenje ravna enako z nami /…/ Z istimi nitmi naše revščine in naših grehov, ki so prepleteni z Očetovo ljubeznijo, tke na ta način, da se naša duša prenavlja in obnavlja svojo resnično podobo, in to je Jezusova podoba« (Jubilej duhovnikov, drugo premišljevanje, 2. junija 2016). Občestvo lahko nastane tudi iz nesoglasja, ki ga zakrpamo z nitjo usmiljenja.

Pozornost, priprošnja in obzirnost so del življenjskega sloga vsakega kristjana. Naučimo se ga ob pogledu na Marijo, ki jo skušamo posnemati v zaupnem izročanju božji milosti. Materi Usmiljenja želim izročiti ljudi te dežele in vernike teh Cerkva, da bi izkusili usmiljeno ljubezen, s katero Bog objema vsak človeški trud. Naj rastejo v veri v Boga in v vzajemni ljubezni do najbolj ubogih, da bi bili tu na zemlji radostne prednje straže nebeškega kraljestva. Amen.

 

»S Kristusom pastirji med ljudmi«

Predavanje izročeno v branje

Spoštovani gospodje škofje, dragi duhovniki (in diakoni). Iskreno se želim zahvaliti mariborskemu nadškofu msgr.. Alojziju Cviklu, S.I., za povabilo, da se skupaj z vami udeležim tega srečanja, ki je lepa priložnost duhovniškega bratstva. Po vas, škofje in duhovniki, rad pozdravljam tudi vernike, ki so zaupani vaši dušnopastirski skrbi, vso Cerkev v tej deželi in vse njene prebivalce.

Veliko izhodišč je, s katerih bi mogli spregovoriti o življenju in službi duhovnikov. V današnjem okviru smo poklicani k »novi evangelizaciji«. Prav to je že papež sv. Janez Pavel II. priporočil tej Cerkvi ob svojem obisku v Sloveniji: »Vaša prva in temeljna skrb naj bo evangelizacija, veselo oznanjevanje evangelija odrešenja v Kristusu« (19. septembra 1999). Tudi danes čutimo, kako zelo aktualno je to povabilo svetega papeža.

Papež Frančišek je že od prve homilije, ki jo je kot rimski škof dne 28. marca 2013 izrekel pri svoji prvi krizmeni maši v cerkvi svetega Petra, posvečal posebno pozornost duhovnikom, njihovemu življenju in služenju. Spodbujal jih je, naj živijo v polnosti, naj hodijo za Kristusom, dobrim Pastirjem, in ga posnemajo. Tedaj je papež Frančišek spomnil na olje, s katerim so bili maziljeni Aron in izraelski duhovniki. Olje je bilo izlito nanje, da bi šli in služili ljudstvu, in ga dosegali vsepovsod. Tako so tudi duhovniki po papeževih besedah povabljeni, naj se spomnijo, da je njihovo maziljenje »za uboge, za jetnike, za bolne in žalostne ter osamljene. Maziljenje, dragi bratje, ni za odišavljenje nas samih in še manj, da bi ga hranili v posodi, sicer olje postane žarko … srce pa grenko« (Homilija, 28. marca 2013).

Ta podoba je krepka in zgovorna. Papež Frančišek je poudaril naravo duhovništva kot daru, ki ga Bog naklanja nekaterim možem, da bi ta dar podarjali vsem ljudem v moči misijonarske narave vere. Duhovnik ne postaneš zato, da bi »upravljal« ali »vodil«, niti za svojo osebno obogatitev, ampak za podeljevanje nadnaravnega življenja, ki prihaja od Boga samega. To je bogastvo duhovniške poklicanosti. Duhovnik varuje vernike, ki so mu zaupani, jih ohranja zdrave v veri in se hkrati ne naveliča iskati druge ovce, ki so se oddaljile iz najrazličnejših razlogov.

Rad bi se oprl na svetopisemsko podobo pri Marku 3,13-14: »Jezus je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In prišli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati hude duhove«. Ob tem bi rad delil z vami nekaj misli o življenju in službi duhovnikov, izhajajoč iz treh vidikov enega samega in nedeljivega Kristusovega klica, da bi bili z njim, med seboj in v svetu.

A. Prvi vidik v klicu je osebni in bivanjski odnos, ki nastane med Učiteljem, ki vabi k hoji za seboj, in učencem, ki odgovori. Od Jezusa prihaja nauk, ki ga prejemamo prek povezanosti z Njim in spremlja celotno bivanje. Ko papež Frančišek govori o oblikovanju duhovnikov, spominja, da »gre za izkušnjo učenca, ki se približa Kristusu in mu dovoli, da ga vedno bolj upodablja po sebi. Prav zato ta izkušnja ni nikoli dokončana naloga, saj učenci nikoli ne nehajo biti Jezusovi učenci, ki hodijo za njim… Oblikovanje učencev spremlja vse življenje posvečenega služabnika in se tiče njegove osebe v celoti: intelektualno, človeško in duhovno« (Nagovor ob plenarnem zasedanju Kongregacije za duhovščino, 3. oktobra 2014).

Zato na vprašanje: »Kdo je duhovnik?« papež Frančišek odgovarja, da duhovnik vedno je in ostaja Gospodov učenec, ki ostaja z Njim, kakor v trenutku začetne poklicanosti. Gre za trditev, ki je samo navidezno presežena, a v resnici vsebuje pomembne posledice za življenje duhovnikov in za njihovo služenje. Duhovnik, ki se počuti učenca, dejansko ne bo nehal skrbeti za osebni odnos z edinim Učiteljem; ne bo se počutil, da je »že na cilju« in da ima kvečjemu nalogo, da »ostane« na doseženi duhovni stopnji.

Duhovnik, ki bi imel takšno podobo o sebi – češ da je že »na cilju« in lahko živi od rente – kakor je spomnil sveti oče (Božični nagovor članom rimske kurije, 22. decembra 2014), bi zlahka »zbolel« »za duhovno alzheimerjevo boleznijo« - ali pozabljivostjo svoje odrešenjske zgodovine, osebne zgodovine z Gospodom, 'prve ljubezni' (Raz 2,4). Gre za napredujoče pešanje duhovnih zmožnosti, ki v bolj ali manj dolgem razdobju povzroča hudo prizadetost osebe, ki postane nesposobna za izvrševanje samostojne dejavnosti, ter živi v stanju popolne odvisnosti od svojih pogosto namišljenih pogledov. To vidimo pri tistih, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom … pri tistih, ki okrog sebe gradijo obzidja in navade ter tako vedno bolj postajajo sužnji idolov, ki so jih izklesali s svojimi rokami«.

To je za vse duhovnike veljavno in dobro posebno izpraševanje vesti: ali se počutim in tudi sem Gospodov učenec? Ali sem samo njegov »funkcionar«? Ali se brez leporečja ukvarjam z Bogom, z osebo Boga in svojim odnosom z njim, ali pa samo »nudim usluge« v njegovem imenu? Osrednje vprašanje za vsakogar od nas je: ali »sem« duhovnik ali »obrtnik«?

Duhovniška poklicanost je trajno klicanje Boga, da bi bili z Njim, prav takšna poklicanost, s katero se je Jezus obrnil na apostole. To je trenutek prve, velike »privolitve«, ki me vodi k hoji za Jezusom v življenju posvečenega služabnika. Nato pa so nato potrebne tolike vsakodnevne »privolitve«, v katerih nadaljujemo svojo pot. To je »privolitev« za osebno molitev in za molitveno bogoslužje, »privolitev« za obhajanje svete maše, na katero se moramo skrbno in notranje pripraviti; maševanje nikoli ne sme biti površno ali samo obred; »privolitev« za branje Božje besede, ki je živa in vedno nova beseda, »privolitev« za zakrament sprave, ko spovedujemo druge ali se sami spovedujemo, prav posebej v tem jubilejnem letu usmiljenja. Seznam bi mogli še dolgo podaljševati, saj toliko trenutkov in priložnosti vsakdanjega življenja postavlja duhovnike pred nov, majhen ali velik Gospodov klic.

Vsak duhovnik je prejel tudi poklicanost za celibat, da bi prav poseben pripadal Učeniku. S to poklicanostjo se razlikuje od večine vernikov. To poklicanost je treba varovati, da bi v polnosti obrodila osebne in službene sadove. Negovati jo moremo znotraj obdobij samote in stanovitne sposobnosti za zbranost v Gospodovi navzočnosti. Poklicanost v celibat je priložnost, ki nam jo naklanja Gospod, da bi bolj ljubili, bili združeni z Njim in se z nedeljenim srcem pastirja posvečali osebam, ne da bi se trajno in izključno navezovali na kogarkoli. Celibat je svoboda za ljubezen.

Celibat je torej posebna poklicanost od Gospoda. Duhovnika ne sme napravljati »samotarja« ali, še slabše, »individualista«. »Bratstvo učencev, ki izraža edinost src, je sestavni del klica, ki ste ga prejeli. Duhovnik nikakor ne sme biti samotar in še manj individualist«, je opozoril papež Frančišek skupino bogoslovcev (Sporočilo francoskim bogoslovcem ob njihovem srečanju v Marijinem svetišču v Lurdu, 8.-10. novembra 2014).

B. Tako od življenja s Kristusom prihajamo k življenju med nami, sobrati, zbranimi okoli Učenikove osebe. Evangeljski odlomek po Marku, iz katerega sem izhajal, poudarja, kako je Jezus sam uresničevanje poslanstva pridružil bratski skupnosti med učenci. Ni naključje, da se je tudi prva krščanska skupnost odlikovala po značilnem občestvu med člani.

V Apostolskih delih beremo, da so bili kristjani »stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42). »Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo« in »vse jim je bilo skupno« (Apd 4,32). Takšno občestvo se je odražalo tudi v evangelizaciji, ker je bilo poslanstvo pogosto zaupano majhni skupini oseb, kakor kažejo potovanja apostola Pavla.

Jezus je pri zadnji večerji pojasnil nujnost, da sta občestvo in poslanstvo krepko povezani. Občestvo je izvir poslanstva in pogoj za njegovo učinkovitost, kolikor izpričuje moč bratske ljubezni, ki izvira iz tiste ljubezni, ki zedinja Očeta, Sina in Svetega Duha. Saj poznamo to Jezusovo spodbudo učencem, ki postane molitev: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni… To je moja zapoved, da se ljubite med seboj« (Jn 15,9.17). Ta »nova zapoved« ima izrecno misijonarsko razsežnost, kolikor je Jezus molil za edinost svojih učencev, »da bo svet veroval« (Jn 17,21).

Morda smo navajeni misliti na zahteve občestva in na nujnost, da občestvo gradimo in ohranjamo zlasti na ekumenskem področju. Toda občestvo je bistveno za redno življenje Cerkve in vsakega duhovnika. Občestvo med duhovniki, skupnost med nami, je utemeljena na zakramentalni resničnosti, ker smo z duhovniškim posvečenjem pridruženi Kristusu, velikemu Duhovniku in dobremu Pastirju. Duhovniki so v Kristusu eno s škofi, katerih sodelavci so.

Takšno občestvo se razodeva zlasti v pastoralnem sodelovanju, ko delujemo kot udje enega duhovniškega zbora, si med seboj pomagamo, skupaj iščemo načine za oznanjevanje evangelija danes, vse do najbolj oddaljenih obrobij. To obzorje in ta temeljni namen ne bi nikoli smel manjkati v naših pastoralnih načrtovanjih.

Seveda moramo biti pozorni, da ne bi imeli občestva samo za zunanjo obliko sodelovanja. Občestvo je utemeljeno na zakramentu svetega reda in poraja »zakramentalno bratstvo« (D 8). Potrebno je torej, da se edinost razodeva v vsakdanjosti in da duhovniško bratstvo prepoji vse razsežnosti našega »bitja« in se ne omejuje na izgradnjo načina našega »delovanja«. Združiti moramo svoje moči, da bi skupaj obdelovali Gospodovo njivo. Zlasti pa je nujno potrebno združiti naša življenja, da bi se čutili kot resnična »duhovniška družina«, v kateri mladi sodelujejo s starejšimi in zdravi pomagajo bolnim. Poklicani smo, da se spreobrnemo k razpoložljivosti srca, da bo tisto, kar oznanjamo o bratstvu in medsebojni ljubezni, navzoče v našem življenju.

Obstajajo razni načini za uresničevanje skupnosti in zakramentalnega bratstva s sobrati. Najpreprostejši način je v spontanih srečanjih, zlasti za skupno premišljevanje Božje besede in skupno molitev, a tudi za izmenjavo zadovoljstva in naporov, morda kar pri mizi med obedi, ki omogočajo neposreden pogovor med mladimi in starejšimi.

Kakor v vsaki družini, so tudi med duhovniki starejši, za katere je sveti oče večkrat izrazil svojo skrbnost. Bratstvo, ki nas povezuje, ni vezano na starost ali naloge, ki jih opravljamo. Zato je prav, da ga prevajamo tudi v sprejemanje ali obiskovanje starejših sobratov, ki so dali toliko svoji Cerkvi in ki so lahko »zaklad« pastoralne in duhovne izkušenosti. Po besedah papeža Frančiška je stik s starejšimi duhovniki pravo »romanje«, na katerega se je vredno odpraviti, da bi zajemali »iz izvirov svetosti in apostolskosti« (Premišljevanje v domu sv. Marte, 18. oktobra 2013).

Tudi duhovno vodstvo med duhovniki je odlična oblika duhovniškega bratstva. Vsak duhovnik služi bratu s svojo duhovniško milostjo, da bi ga podpiral in mu pomagal rasti v njegovi podaritvi Kristusu in Cerkvi. To je temeljno služenje, bodisi med nami duhovniki kakor tudi služenje vernikom. Zaželeno je, da v takšnem bratstvu pogosto prosimo tudi za spoved, da bi drug drugemu podarili Božje usmiljenje. Seveda usmiljenje ne sme nikoli manjkati tudi v vsakdanjih stikih med duhovniki, z vzajemnim in globokim odpuščanjem, brez sledu zavisti ali zamer. To nam pomaga presegati spore in nesporazume, ki so neizogibni tudi v najboljših družinah.

Dovolite mi še odstavek o zahtevnostih zakramentalnega bratstva, ki so včasih naporne – tega ne prikrivamo – in terjajo velikodušnost, da se v imenu skupnega dobrega odpovemo osebnim pogledom, četudi pametnim. Skupno življenje pomeni tudi dolžnost medsebojnega odpuščanja in prizadevanja, da z zdravilom bratske ljubezni ozdravljamo rane, ki jih povzroča greh. Ta nas priganja, da gremo preko sebe in s tem ostajamo zedinjeni med seboj in okrog Kristusa. Pomislimo, da je dobro močnejše od zla, tudi če je zlo glasnejše. Medsebojna ljubezen med nami ni vedno spontana in neposredna, a moramo jo gojiti in si zanjo prizadevati zaradi skupnega poslanstva, ki nam ga je Kristus zaupal. Ko bomo nekoč stali pred Gospodom, mislim, da nas Gospod ne bo vprašal, kolikokrat smo imeli prav pred svojimi sobrati, ampak kolikokrat smo tistemu, ki se je zmotil, z ljubeznijo pomagali, da je vstal in šel naprej.

V »duhovniški družini«, v kateri škofovo očetovstvo spremlja in podpira bratstvo med duhovniki, je končno škofijska duhovnost skupni imenovalec, ki oblikuje in povezuje vse duhovnike, ki so postavljeni v služenje neke krajevne Cerkve. Škofijska duhovnost je čustvena vez, ne le pravna in teološka vez s škofijo, v katero si inkardiniran, je vez s škofom, z duhovniškim zborom in verniki, kakršni so danes, pa seveda tudi z njeno zgodovino in pastoralnim izročilom. Opredelitev bistva in koordinat škofijske duhovnosti je rezultat modrega ravnovesja med pastoralnim življenjem (kakor ga označujejo dejavnosti, velikodušno zavzemanje v duhu žrtvovanja za blagor bratov) in duhovnim življenjem (ki terja zbranost, globoko povezanost s Kristusom, disciplino in zvestobo v molitvi, ter nujno potrebne pogoje za obvarovanje lastne duhovniške istovetnosti).

To seveda ni ovira, da te neodtujljive »škofijske karizme« ne bi mogli živeti skupaj z drugimi, ki jih navdihuje Sveti Duh, in ki jih je odobrila cerkvena avtoriteta. V tej povezavi bi rad omenil duhovniška združenja, ki krepijo in podpirajo služenje duhovnikov, ki delujejo v isti škofiji. Takšnih združenj je veliko po svetu in odgovarjajo različnim merilom. Tako se vsak lahko pridruži tistemu, ki je bližje karizmam, ki jih je Gospod dal njemu in njegovi duhovni dojemljivosti.

Iz povedanega se vidi, da ima duhovniško bratstvo raznovrstne ugodne posledice: izkazuje se kot učinkovita opora za osebno rast duhovnikov na čustveni in duhovni ravni, pa tudi kot trdna medsebojna opora za njihovo duhovniško zvestobo. Zlasti pa je močno orodje evangelizacije in pastorale za nove poklice, kolikor je živo pričevanje občestva v Kristusu.

C. Zares, v Kristusu utemeljeno občestvo, ki ga živimo v duhovniškem zboru, je po svoji naravi misijonarsko in duhovniki ga prinašajo v svet. Zakramentalno bratstvo, skupnost med nami, ne more biti toplo zavetje, v katerem se skrijemo, da bi se izognili nesporazumom in razočaranjem, ampak je okrepčilo in zagon za naše misijonarsko delovanje, za naše bivanje v svetu. Tudi v razumevanju ljudi je pastir podoba, ki najbolje označuje duhovnike, kolikor jih Kristus pošilja oznanjat evangelij. Tako poroča odlomek iz Markovega evangelija, na katerega se opiramo v teh premišljevanjih.

To podobo pastirja je v Sloveniji lepo utelesil blaženi škof Anton Martin Slomšek, ki je zelo ljubil to deželo. Sveti Janez Pavle II. je rekel, da je Slomšek »po vzoru Kristusa postal usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes v zgled, se ni utrudil pri delu za evangelizacijo, ko je navdihoval ljudske misijone, ustvarjal in spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise« (Homilija, 19. septembra 1999).

Temeljni zgled vsakega duhovnika je Kristus, najodličnejši »dobri Pastir«. Papež Frančišek pravi, da dve potezi na poseben način označujeta pastirja v svetu: bližina do ljudi in nežnost do njih. To sta »dva načina Gospodove ljubezni, ki postane bližnji in z nežnostjo izkazuje vso svojo ljubezen tudi najmanjšim. Seveda gre za močno ljubezen. Bližina in nežnost nam dajeta videti moč Božje ljubezni« (Premišljevanje v domu sv. Marte, 7. junija 2013).

C.1 – Pastirjeva bližina. V Janezovem evangeliju Jezus zatrdi, da »pozna svoje ovce« (Jn 10,14). Sveti oče je poudaril prav »to poznavanje vsake ovce po imenu. Tako Bog pozna nas: ne pozna nas v skupini, ampak osebno. Ljubezen namreč ni abstraktna ali splošna za vse: je ljubezen za vsakogar. Tako nas Bog ljubi. Tako moremo srečati Boga, ki se nam približa iz ljubezni in hodi s svojim ljudstvom. To sopotništvo prispe do nepredstavljive točke: nikdar ne bi mogli misliti, da Gospod postane eden izmed nas in hodi z nami, in ostane z nami, ostane v svoji Cerkvi, ostane v evharistiji, ostane v svoji besedi, ostane v ubogih in ostane z nami na poti. To je bližina. Pastir, ki je blizu svoji čredi, svojim ovcam, ki jih pozna osebno« (Premišljevanje v domu sv. Marte, 7. junija 2013).

Gospodova bližina svojemu ljudstvu pa se posledično zahteva tudi od duhovnika; to je deležnost pri njegovi zgodovini, pri stvarnih razmerah, v katerih je. Gospod je blizu tu in zdaj. Tako je tudi duhovnik poklican, da je blizu konkretni skupini Božjega ljudstva, ki mu je zaupano zaradi njegove posebne naloge.

Ta bližina pa se seveda odraža različno – glede na nalogo, ki je zaupana duhovniku: eden je župnik, drugi profesor, direktor Karitasa, uradnik na škofiji, penitencijar in tako naprej. Vsekakor je duhovnik dobri pastir samo, ko vodi osebe, ki so mu zaupane, in jih spremlja na poti, po kateri hodi tudi sam in jo dobro pozna, ter se jim posveča. Bistveno je, da se vsak duhovnik zaveda, da ima veliko skupnega z osebami na splošno, in posebej z verniki, ki so mu zaupani. Zavestno mora biti z njimi na poti, ki jo zarisuje edini Učitelj, in z njimi deliti vsakdanje življenje in včasih njihov trud. Pastir je udeležen pri njihovem življenju, ni zunanji ali oddaljeni gledalec.

Papež Frančišek je izbral posrečeno podobo: Pastir »bo včasih stopil naprej, da bi nakazal pot in podpiral upanje ljudstva, drugič bo preprosto sredi vseh s svojo preprosto in milosrčno bližino. V drugih okoliščinah pa bo moral hoditi za ljudstvom, da bi pomagal tistim, ki so zaostali« (Evangelii gaudium: Veselje evangelija, št. 31), nikoli pa ne bo brezdelno »obsedel« in s prstom kazal neznano pot, za katero je samo slišal ali pa jo je osebno že zdavnaj zanemaril.

Duhovnik je v prvi vrsti poklican za vodnika svojega ljudstva. Poklican je, da sprejme nase odgovornost in vodi h Gospodu tiste, katere mu je Gospod sam zaupal po Cerkvi. Sprejme breme poti svojih vernikov, a ne s hladno logiko »managerja«, ki skrbi za zadeve svojega »podjetja«, ampak z očetovsko prizadevnostjo, ki privede domov svoje otroke. Ne gre torej za »oblast«, ki jo izvajaš z avtoriteto ali z ostrino, ampak gre za ljubeče varovanje tistega Božjega zaklada, ki je vsak človek.

Duhovnik je včasih sredi svojega ljudstva, ga spodbuja in poučuje, tolaži in opogumlja, mu daje občutiti Božjo navzočnost, zlasti z obhajanjem zakramentov, z oznanjevanjem Božje besede, z dejavnim izvrševanjem dobrodelnosti, ki izhajajo iz vsega. Duhovnik lahko bistveno prispeva k oblikovanju svoje skupnosti, ne da bi pri tem nadomeščal odgovornost posameznih vernikov. Lahko predlaga cerkveni »slog« ali način, da verniki konkretno živijo kot Jezusovi učenci, in sicer bolj z zgledom svojega življenja kakor z učinkovitostjo in bistroumnostjo svojih besed. Če je duhovnik sredi svojega ljudstva, se ne more skriti zaradi zlobe ali lenobe, saj mu njegovo ljudstvo samo pomaga, da se spomni svoje poklicanosti in poslanosti, ki naj ju živi v globini in polnosti ter nenehno podarja Božje usmiljenje.

Poklicani smo, da za vse postanemo orodje božje milosrčnosti. To je nujen klic, ki nam ga predlaga to jubilejno leto kot splošno naravnanost in kot posebno pozornost do nekaterih območij našega služenja. Mislim zlasti na vedno bolj velikodušno razpoložljivost za službo sprave, ko rednim vernikom dajemo več priložnosti za spoved, da bi prejeli odpuščanje grehov in bi jih Božja milost podpirala na njihovi življenjski poti.

Končno mora pastir včasih hoditi za svojo čredo, kadar okoliščine to zahtevajo. Seveda ne gre za beg pred odgovornostjo ali za brezbrižnost, četudi le začasno brezbrižnost za ljudstvo ali svet. Včasih ima ostajanje za čredo očiščujočo vlogo za duhovnika. Zanj je to spodbuda k poslušanju in ponižnosti, da se izogne občutku, kakor da je edini oskrbnik ali razlagalec Božje volje. Tudi v poslušanju ljudstva, čuta vernikov, sensus fidelium, se kaže duhovnikova pastirska duša, njegova odprtost za druge, z zavestjo, da je uporabno, a ne edino orodje v Božjih rokah.

Drugikrat je hoja za čredo sad posebnega zanimanja za bolj počasne ali lenobne ovce, za bolne in izgubljene, ki ne znajo same najti poti. V takšnih primerih bo duhovnik storil kakor »dobri pastir« v Lukovem evangeliju in se ne bo zadovoljil s tem, da ohranja in varuje čredo, ki mu je ostala, ampak se bo podvizal in privedel v ovčjo stajo tudi tiste ovce, ki so trenutno daleč.

Gre za tisto oznanjevalno in misijonarsko gorečnost, ki jo papež Frančišek tako pogosto poudarja z osebnim zgledom in tudi z besedami. Takole pravi: »Ko bi apostoli ostali v dvorani zadnje večerje in ne bi šli ven oznanjat evangelija, bi bila Cerkev samo Cerkev tistega ljudstva, tistega mesta, tiste dvorane. A vsi so šli po svetu, ker je rojena Cerkev, ker je nanje prišel Sveti Duh. Zato je Cerkev rojena 'v izhajanju', torej je misijonarska« (Splošna avdienca, 17. septembra 2014).

Končno bi v zvezi z bližino kot značilnostjo pastirja rad omenil posebno bližino, ki naj jo imamo do tistih skupin oseb, ki jih naša družba želi odrivati na rob in ki jih naša služba hoče privesti nazaj v Božji objem, v notranjost »družine« Cerkve. Papež Frančišek je navedel nekatere osebe v spodbudi Amoris laetitia: »mlade neporočene matere in otroke brez staršev kakor tudi matere samohranilke, ki morajo same vzgajati svoje otroke; prizadete, ki potrebujejo veliko naklonjenosti in bližine; mladostnike, ki se spopadajo z zasvojenostjo; neporočene ločene in ovdovele ljudi, ki trpijo zaradi osamljenosti; stare in bolne, ki niso deležni podpore svojih otrok. In v naročje te družine spadajo 'celo tisti, ki živijo v skrajno slabih razmerah'« (št. 197). Obiskovati te osebe, moliti zanje in z njimi, poslušati jih in deliti z njimi svojo čas in svojo pozornost. Poklicani smo, da »odkrijemo nova znamenja, govorico in oblike razumevanja in poistovetenja na poti sprejemanja in skrbi za skrivnost krhkosti«. Te besede ja zapisal papež Frančišek v isti posinodalni spodbudi (št. 47).

C. 2 – Pastirjeva nežnost. Sveti oče je spomnil tudi na drugo potezo pastirja z vidika Boga: »Gospod nas ljubi z nežnostjo. Gospod zna tisto lepo znanost božanja. Božja nežnost: ne ljubi nas z besedami; približa se nam in s svojo bližino nam daje svojo ljubezen z vso možno nežnostjo« (Premišljevanje v domu sv. Marte, 7. junija 2013).

Nežnost je tako rekoč slog, način, s katerim Bog uresničuje svojo bližino in ki se zahteva tudi od pastirjev. Postavljeni so namreč za to, da ljubeče skrbijo za Božje ljudstvo, da v etimološkem pomenu izkazujejo »sočutje« ob vsem, kar se ljudem pripeti. »To 'sočutje' je Božja ljubezen do človeka, je usmiljenje; to je Božje ravnanje ob dotiku s človeško revščino, z našo pomanjkljivostjo, našim trpljenjem, našo tesnobo« (Angelovo češčenje, 9. junija 2013).

Natanko tako kakor Bog vedno dela in kakor je storil Jezus v svojem zemeljskem življenju, tako so tudi duhovniki poklicani, da z nežnostjo postanejo bližnji ljudem, zlasti ob njihovih stiskah, ob njihovih porazih in njihovem obupu. Tudi tam, kjer se zdi, da zlo zmaguje, pastir brez preračunljivosti in koristolovstva postane bližnji, da bi prinesel besedo upanja ali gmotno pomoč, ali drugič, da bi preprosto že s samo svojo navzočnostjo dal občutiti, da Bog ne zapusti nikogar in se ne oddalji od nikogar. To je močno naglasil sveti oče: »Bog ima usmiljeno srce! Če mu pokažemo svoje notranje rane, svoje grehe, nam vedno odpušča« (Angelovo češčenje, 9. junija 2013).

Duhovnik mora ostati sposoben ganjenosti, da je notranje deležen življenja svojih vernikov; ne sme se omejiti na to, da bi bil »dobrotnik«, ki uresničuje dobro delo na asketski način, neosebno. Kadar se duhovnik poistoveti s tem, kar njegov bližnji živi tisti trenutek, tedaj mu zmore služiti najbolj učinkovito in mu oznanja Kristusovo obličje, kar najbolj potrebuje v resnično človeškem stiku. Po besedah papeža Frančiška »se ne smemo bati pogledati ubogega ali bolnega v oči in se mu približati z nežnostjo in sočutjem, da se ga dotaknemo in ga objamemo, da bi s tem posnemali Kristusa' (prim. 1 Kor 11,1)« (Angelovo češčenje, 15. Februarja 2015).

»Sotrpeti« pomeni, da nam je pri srcu življenje in usoda drugega, da skušamo prinesti v njegovo življenje Božjo ljubezen do njega, še preden mu izrecno oznanimo evangelij. Papežev zgled nas opogumlja, njegovo pastirsko srce, odprto v nežnosti do trpečega človeka, nam je zgled. Zato smemo občutiti, da so njegove besede, ki jih je izrekel mladim na Filipinih, veljajo tudi vsakemu od nas: »Bodite pogumni! Ne bojte se jokati!« (Sri Lanka, srečanje z mladimi, 18. januarja 2015).

Ob sklepu teh misli o duhovniški službi, izhajajoč s Kristusovega klica, se želim zahvaliti Bogu skupaj z vami za lepoto daru, ki smo ga prejeli z mašniškim posvečenjem. To nas je na poseben način upodobilo po Kristusu, postavilo nas je v novo družino duhovnikov, s škofom kot očetom, ne v našo korist ampak zato, da bi služili Božjemu ljudstvu in vsemu svetu. Poklicani smo, da kot pastirji z ljubeznijo in bližino živimo to služenje, da postanemo bližnji vsakemu človeku, ki ga srečamo v življenju in računajoč na »bogastvo« vere, ki nam prihaja od Boga, bolj kakor pa na strategije in človeška sredstva.

Življenje in služenje vsakega od vas in tudi prihodnje poklicanosti za duhovniško službo izročam priprošnji zglednemu pastirju, blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku, ki je blizu Bogu, posvečal se je oblikovanju sobratov in bil goreč v evangelizaciji. Zato bi rad sklenil te misli s tem, da se še enkrat vrnem k besedam, ki jih je izrekel sveti Janez Pavel II. ob svojem apostolskem potovanju v Sloveniji: »Ozirajte se, dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenosti in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja. Zdaj je na vas, da ga posnemate. Delajte to v medsebojni povezanosti, črpajte moč za svoje občestvo v zavzetem poslušanju Besede in v pobožni udeležbi pri Evharistiji, ki je vir življenja Cerkve, še več, ki je njeno srce. Bodite poslušni Svetemu Duhu, da vas bo 'odel z močjo iz višave' (prim. Lk 24,49) in se boste mogli, kakor prvi učenci, z gorečnostjo posvetiti delu za novo evangelizacijo« (Nagovor v mariborski stolnici, 19. septembra 1999).

Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec) Shod za otroke in družine (photo: Marjana Debevec)

Družino bomo branili do konca

Kljub dežju se jev torek popoldne na shodu za zaščito družine pred državnim zborom zbralo skoraj 10.000 ljudi. V besedah upanja in hkrati odločenosti so sporočali, da ne bodo dopustili poseganja v ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...