Bitka za podzavest

Slovenija | 09.06.2016, 11:31

Pred nekaj dnevi me je hčerka spraševala o določenem naslovu na cesti, ki poteka mimo razvpitega Plečnikovega stadiona v Ljubljani. Kot iz topa sem izustila.« Pa to je na Titovi cesti .« V trenutku mi je zaprlo sapo, sramovala sem se lastnih besed, ki jih po vsaj majhnem premisleku ne bi nikoli izrekla, saj sem s preteklo zločinsko politiko in njenimi politiki v mislih in dejanjih za vselej opravila. A vendar se zgodi.

Ob tem sem se spomnila pokojne mame, ki se je rodila leta 1913 in je torej mladost preživela v državi SHS, zrela leta pa v komunističnem režimu. Njena osebnost se je oblikovala v šoli, ki so jo vodile uršulinke, življenje ji je potekalo v centru Ljubljane. Vtisi in podobe vsega , kar je okoli človeka, trajno zaznamujejo in poselijo našo podzavest, v trenutkih vzhičernosti in hitrih reakcij pa nekontrolirano planejo na dan. Kako že pravijo:« Česar je polno srce, to usta govore«. Naj ilustriram to misel: moja mama je pogosto imenovala ljubljanske ulice po starem: zanjo so se tudi v novem režimu stvari dogajale na Šelenburgovi ulici ( Šelenburg je bil bogat trgovec, ki v novi jugi seveda ni smel obstajati) pa Tyrševi cesti (Tyrš je bil češki ustanovitelj telovadnega društva Sokol, katerih izpostave so se razširile po vsej monarhiji) stanovala pa je na cesti Sv. Petra, ki se je po vojni hitro preimenovala v Trubarjevo, da ne bi žalila kakšnega naprednega ušesa.

Ob takih poimenovanjih ulic smo otroci dejali: kaj vendar govoriš mama, kje pa je to! Njej je bilo vse jasno, nam mladim pa prav nič. Ta primer iz našega družinskega kroga lepo ilustrira dejstvo, da za besedami stoji preteklost, ki smo jo živeli, okušali, sprejemali skozi oči in ušesa in se je ugnezdila v naš spomin.

Mnogi zelo dobro vedo, da vse, kar poslušamo in gledamo, postane del naše zavesti. Zaradi tega psihološkega dejstva zlasti profesionalci v političnem in socialnem inženiringu skrbno načrtujejo, svetujejo in v družbi plasirajo določene vsebine. Z zavestjo, ki je bila oblikovana včeraj, bodo jutri in v bodočnosti krmilo prevzeli v roke današnji rodovi.

Vprašajmo se, kdo je generacija, ki danes odločilno sooblikuje naše profesionalno življenje v raznih poklicih in politiki. To so ljudje, ki na lastni koži niso doživeli medvojnih grozot in trpljenja, so bili pa v številnih primerih deležni privilegijev svojih »zaslužnih« staršev, ki so vsi po vrsti izgubili spomin. Ta generacija, tudi moja in mnoge naslednje, je doživljaja posebne vrste inicijacijo v šoli ob pionirskih in mladinskih sprejemih in mitičnih proslavah. Prepevala je sentimentalne pesmi o partizanskih borcih in recitirala pesmi o kurirčkih in tragično preminulih borcih. Izpraznjen prostor prepovedanih vrednot, je prejšnji režim spretno napolnil z novimi vsebinami, ki so nam, naivnim šolarjem in prestrašenim staršem, predstavljali nekakšno nadomestilo za ukradeno tradicijo. Tudi za rekreacijo in idole so poskrbeli, saj jih mladina potrebuje. Iz rok v roke je romala štafetna palica, ki je prepotovala vso skupno državo in bila na koncu izročena velikemu vodji. Ni kaj reči: dobra prevara , kako življenje mladih generacij napolniti s sentimentom, ki zamegli razum, zbriše spomin in potrebo po iskanju resnice.

Kaj je opaziti: številne povojne generacije so živele desetletja brez Boga, brez preteklosti, brez potrebe poučiti se o pravi zgodovini. Večino ni brigalo, kaj piše v intervjuju, ki sta ga Boris Pahor in Alojz Rebula naredila z Edvardom Kocbekom, ter izdala v tržaški reviji Zaliv. Že leta 1973 bi se lahko poučili o Rogu, Hudi jami, Teharjah, a so nam zabili v glavo, da so to teme, ki se jih ne bomo dotikali. Mnogi ne poznajo niti enega stavka iz znamenite 57. številke Nove revije, ki je bila osnova za naš bodoči nacionalni program in temelje novi državi. V takih časih smo medtem dozoreli in postali strokovnjaki, politiki, starši. V naših najbolj aktivnih letih življenja je režim z nenehnimi kvazi reformami poskrbel, da nismo imeli potrebe in časa razmišljati, da se ne živi le od kruha. Standard, potovanja, sorazmerno odprte meje, vsega materijalnega v znosni meri. Tudi krediti, ki so žrli državo, privatne hiše in vikendi na deželi, koline pri sorodnikih in življensko pravilo: »Znajdi se«. Potem pa nenadoma tako ne gre več naprej. Tu in tam se kakšen otrok ali vnuk vpraša: Kaj pa je smisel našega življenja? Zakaj v državi toliko krivic in stisk? Od česa je odvisna naša sreča? Morda pa je lahko srečen tudi nekdo, ki skromno in pošteno živi od žuljev svojih rok. Da, nastopil je čas duhovne krize in v tistem trenutku so se ponovno zbudili inženirji naših duš . Dražgoše, Osankarica, 27. april, pohod ob žici, ob tem pa rekreacija, tek, stojnice s klobasami, kruha in iger. Kar šteje, je rekreativen pohod ali tek po lepi naravi, kaj bi s preteklostjo in zgodovino. Le manjšina domoljubov zbere pogum, pobrska po dokumentih, ki so danes dostopni. Janez ne dela vedno samo tega, kar se je Janezek naučil, saj poznamo veliko primerov, ko se je kakšen od njih lotil svoje podzavesti in jo očisti navlake, ki so jo v prejšnjih desetletjih tja nastlali: starši, šola in režim.

Zdaj ko se bliža praznovanje naše samostojne države, moramo priznati, da glede na preteklost nekateri nikakor ne morejo doživeti tega velikega zgodovinskega trenutka, kot je prav.Iz poškodovane zavesti skačejo partizanske kape z rdečimi zvezdami, parole in revolucionarna ikonografija, ki z osamosvojitvijo res nimajo nič skupnega. Glejte, jaz jih celo po malem razumem, ker sem tudi jaz povojna generacija, ki je v mladosti kdaj pa kdaj ob branju partizanskih zgodb potočila solzo. A bila sem otrok, kasneje pa sem z grenkobo ugotovila, kako so nas naplahtali in možgane prisilno oblikovali po svojih šablonah. Na neki oddaji je bilo pred dnevi postavljeno vprašanje:« Katera politična opcija ima več sposobnih ljudi?« Če bi sodili po številu volilcev , ki slepo sledijo obljubam trgovcem levo od sredine, lahko rečem, da so po sposobnosti lažnjivci in prevaranti v veliki prednosti.

Kako se bomo torej z našimi življenskimi nazori in zavezanosti Jezusovemu izročilu uskladili glede proslave za dan samostojnosti: smo eni, ki se veselimo leta 1991 in drugi, ki so ujetniki leta 1945. Toda dragi moji, zaradi zvestobe evangeliju bodimo prizanesljivi in potrpežljivi s slepimi in pohabljenimi, praznujmo z veseljem in dostojanstvom, razobesimo zastave, molimo za mlado državo in njeno bodočnost ter nazdravimo ji iz vsega srca. Ta podoba se mora trajno naseliti v spomin naših otrok in vnukov in tako bo bitka za podzavest dobljena.