Papež Frančišek: Odločitev o usmiljenju v naših rokah

Cerkev po svetu | 10.07.2016, 16:36 Petra Stopar

Kljub zelo vročemu dnevu se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu opoldne zbrala velika, pisana množica romarjev, ki so papeža Frančiška, zlasti po molitvi angelovega čaščenja in blagoslovu, navdušeno pozdravljali ob plapolanju zastav svojih držav. Posebej Argentinci so s svojimi veselimi vzkliki od svojega sonarodnjaka izvabili prisrčen spontani pozdrav, ko je opazil tudi njemu dobro znano argentinsko zastavo. Vsem se je znova priporočil v molitev.

V opoldanskem nagovoru je papež spomnil na evangeljski odlomek o dobrem Samarijanu. Približal je njegovo preprosto in spodbudno sporočilo, ki nakazuje premik življenjskega sloga, kjer v središču nismo več mi sami, temveč drugi ljudje. Povabil je, naj se vprašamo, kdo je za nas bližnji: „Koga moram ljubiti kot samega sebe? Svoje sorodnike? Svoje prijatelje? Svoje sonarodnjake? Ljudi iste vere, kot sem jaz? Kdo je moj bližnji?“ Jezus na vprašanja odgovarja s priliko o dobrem Samarijanu, ki je opazil človekovo stisko in bil z njim usmiljen. Tako tudi nam naroča, naj bomo usmiljeni. Hkrati pa odločitev polaga v naše roke. Naše ravnanje je odvisno od naše odločitve in ne zgolj od obilice besed.

V nadaljevanju je sveti oče opozoril, da je dokaz pristnosti naše vere ta, če je v našem življenju prisotno Samarijanovo zadržanje. „Če se (namreč) naša vera ne odraža v dejanjih, je mrtva, kakor nas spominja apostol Jakob(2,17). Po dobrih delih, ki jih bližnjemu naredimo z ljubeznijo in veseljem, naša vera brsti in obrodi sad. Vprašajmo se, če je naša vera rodovitna? Ali vera v nas poraja dobra dela? Ali pa je precej jalova in torej bolj mrtva kot živa?“ je vprašal.

Papež je nadaljeval s povabilom, naj se vprašamo, ali smo mi sami med tistimi, ki ljudi razvrščajo po merilih lastnega ugodja. Nanizal je vrsto zelo konkretnih vprašanj, ki naj si jih pogosto zastavimo, saj bomo ob koncu življenja sojeni prav po delih ljubezni. Gospod nas bo spomnil, da je bil on tisti napol mrtev človek na poti iz Jeruzalema v Jeriho. Vprašal nas bo tudi, ali se spomnimo tistega lačnega otroka, ki je bil on sam. Jezus bo dejal, da je bil on tudi tisti begunec, ki ga mnogi odganjajo. On je tudi v dedkih in babicah, ki so zapuščeni v domovih za ostarele. Tudi v tistem bolnem človeku, ki ga nihče ne pride obiskat v bolnišnico, je prav tako Jezus.

Opoldanski nagovor je papež sklenil z željo, naj nas na poti življenja v velikodušni ljubezni do bližnjih, s svojo priprošnjo podpira Devica Marija. Pomaga naj nam živeti Jezusovo glavno zapoved, ki je hkrati pot, ki vodi v večno življenje.