Iza Kranjc
Mlada pisateljica Iza Kranjc: »Svet bi lahko bil veliko boljši.«
Slovenija Nataša Ličen
Berete? Preberite zadnje knjižno delo mlade pisateljice, petnajstletnice, Ize Kranjc iz Ajdovščine. Letos Iza zaključuje osnovno šolo. Pohvali pa se lahko že s tremi izdanimi knjigami. Izino zgodnje otroštvo so zaznamovale knjige. Še vedno veliko bere. Obenem sama redno zapisuje zgodbe, ki jih v večini tudi ilustrira. Njena »Zlata ptica« je bila leta 2012 nagrajena in izdana v sto izvodih. Obiskali smo jo ob izidu njene mladinske pripovedi »Zate, Monika« in se pogovarjali o njeni pisateljski poti in pogledih na življenje.
Zate, Monika
V mladinski pripovedi »Zate, Monika« avtorica predstavi življenje mlade osebe, ki se trudi ostati otrok, obenem pa obdržati svojo družino, ki jo zaradi razmer sili v prezgodnje odraščanje. Ugoditi hoče materi, ki se ukvarja s tegobami brezposelnih. Zaradi materinih skrbi potem Monika pazi na brate in sestre. Sama pa želi biti uspešna in v šoli priljubljena, imeti vsakdanje najstniško življenje. Toda, ves čas se počuti, kot da ji vse polzi iz rok in se ji vse, kar si dobrega želi, izmika.
Iza Kranjc: »V petem razredu sem napisala prvo knjigo. Zdelo se mi je dobro, če zapisujem svoje misli. Dobila sem navdih in sem samo pisala in pisala. Prva knjiga, je najkrajša od mojih treh, je domišljijska in govori o klasičnem boju med dobrim in slabim, le da sem zgodbi dodala svojo noto. Druga govori o punčki, ki živi v rejniški družini. Išče svojega očeta, in v knjigi opisujem, kaj ob tem doživlja. Knjiga se zaključi z upanjem, kar se mi zdi pomembno, da otroci dobijo pozitivna sporočila. Tretja pa govori o dekletu Moniki, ki je moje starosti, v družini ima veliko problemov in v knjigi pišem, kako jih rešuje.«
Iza: »Imam manjši blok, v katerega pišem prav vsak dan. Tudi iz teh zapisov kaj uporabim v knjigah. Velikokrat opazim, če kaj ni dobro in potem sem včasih v zadregi, naj rečem in posežem vmes ali bi bilo bolje, če sem tiho. Moja občutljivost in zaznavanje sta mi včasih tudi ovira. Saj, zato pa imam pisanje, da lahko na papir izlijem vsa svoja čustva in opažanja. Od majhnega sem rada brala, različne avtorje. Bila sem pozorna, kako pišejo, na kakšen način opisujejo stvari. Moje besedišče se prav gotovo napaja v branju. Ko berem se počutim zelo dobro. Vem, da med branjem naredim veliko dobrega zase. Knjiga je lahko tako kakor film, ki jih sicer danes mladi tako radi gledajo. Tudi knjiga nas potegne v svoj bogati svet domišljije. S knjigami sem povezana ves čas.«
Kdo je Monika?
»Po mojem mnenju je Monika do zdaj najbolj dodelani lik od mojih knjižnih junakov. Sprva sem želela pisati znanstveno fantastiko, pozneje pa se je obrnilo v zelo realistično zgodbo. Monika se reši sama svojega družinskega bremena, konec je dokaj srečen, zgodba se ne konča slabo ali tragično, kar je po mojem pomembno sporočilo. Želim, da bi ljudje, ki berejo, dobili sporočilo, da je vedno upanje, da je treba vztrajati pri tistem, kar se nam zdi pomembno.«
Peter Avbelj, profesor slovenskega jezika na Osnovni šoli Danila Lokarja Ajdovščina: »Jezikovno je Iza zelo močna, pozna se, da je že veliko prebrala. Je pa v njej neka posebna moč in to je kombinacija, ki da rezultate. Iza je tudi zelo razmišljujoča, je človek, ki opazi in začuti stvari okoli sebe in to zna preliti na papir. Kot mentor sem ji nekoliko pomagal pri končni obliki sloga, tekst sva skupaj na nekaterih delih skrajšala in s tem ustvarila določeno dramatiko. S knjižnim izdelkom sem na koncu navdušen. Prepričan sem, da bo Iza še ustvarjala. Razvijati mora svoj talent in prepričan sem, da bomo od nje še brali nove zgodbe.«
