Dr. Jože Ramovš
Upokojitev je pomemben prehod v življenju
Slovenija Nataša Ličen
Upokojitev je najmočnejši družbeni prehod, seveda to ni biološki, ampak je družbeni, ki smo ga ustvarili ljudje. Prehod iz službenih let v zadnjo tretjino življenja je zelo pomemben. Upokojitev je toliko težja, kolikor je bilo službeno delo, ki smo ga opravljali, za nas pomembno. V času kmečko obrtniške kulture, zadnjih deset tisoč let, so ljudje na svojih domovih delali, dokler so lahko. Delo so opuščali počasi in za njimi so ga spontano prevzemali mlajši. Danes je meja med aktivno zaposlitvijo in upokojitvijo zarisana jasno, in to ne samo z dohodkom, tudi z družbeno veljavo. Po upokojitvi prekinemo z določenimi socialnimi stiki, naenkrat izgubimo vlogo, mesto, položaj. Nastane prazen prostor, ki ga je treba nadomestiti. Zato so stiske, krize po upokojitvi danes najhujše. Veliko je alkoholizma po upokojitvi in ločitev, ki kažeta, da nekaj ni v redu.
Svet se zelo napeto pospešuje, slej ali prej se bo razletel, ustavil in iztiril.
»Zdi se, kot da smo v pergamentni vojni s časom. Z upokojitvijo pa se po naravni poti telo umirja, se upočasnjuje. To je lahko velika vrednota in vrlina. Človek je bitje prihodnosti, gleda naprej. Vedno je bilo in bo tako. Otrok sanja, kako bo, ko bo velik. Ko pa je v odrasli dobi, pa se romantično ozira nazaj v otroštvo. Tudi v srednjih letih je tako, nekateri se ozirajo nazaj, večina pa vendarle naprej. Hudo je, da je v zadnjih desetletjih demografske krize nesorazmerje med generacijami tako veliko. Za nami prihaja val, ko bo upokojena generacija zelo velika, za njo pa prihaja mlajša, ki je številčno precej manjša. Ljudi ni nikoli ne preveč in ne premalo. Vsak človek ima dostojanstvo. Toda v družbi je pomembno ravnovesje, neko ravnotežje med generacijami. Vsak minus ima tudi svoje pluse, priložnosti. Med temi je biološka razorožitev. Ves razviti svet nima rezerve mladih moških, ki bi se lahko vojskovali. Mir pa je največja dobrina. V tako napetem svetu bi hitro lahko nastal spopad in vojni konflikt. Vidite, v krizi je vedno tudi nekaj pozitivnega.«
Ne bo pokojnin, pravijo nekateri in se s strahom ozirajo proti starosti
»Poglejte, to širijo tiste struje, ki so proti solidarnosti. To so struje, ki so delale vojne. To je eden od največjih zločinov v človeštvu, v ljudeh ubijati upanje na človeško dobroto, solidarnost in pomoč. To seveda dela kapital, ki želi individualne profite. To je svet trdega profitnega kapitala, ki želi iz ljudi iztisniti čim več in hoče v ljudeh ubijati skupno solidarnost in se zanašati le nase. Seveda je dobro, da se zanesemo nase, toda v bolezni potrebujemo pomoč drugih, drugače nam bo trda predla.«
Duhovno zorenje
»Vseh stvari se je treba naučiti. Tudi v tradicionalnih družbah je bilo tako. Le da so se tam učili spontano, preko vsakdanjih zgledov in vzorov. Danes pa se je treba vsega učiti zavestno, tudi staranja. Kar pomeni, da se moramo zavestno učiti, kako bomo živeli v tretjem življenjskem obdobju, kaj bomo počeli, kakšen bo dnevni ritem in podobno. Tako, kot zdravje ne pride spontano, za zdravje se je treba redno gibati, se zdravo prehranjevati in podobno, tako tudi kakovostna starost ne pride sama po sebi. Zavestno se je moramo učiti in si prizadevati zanjo. Danes je v povprečju naše življenje za tretjino daljše kot pred sto leti. To je velika nagrada. Tudi varnost, ki jo imamo s pokojnino, pa kakršna koli že je, veliko ljudi ima res premajhno pokojnino, pa vendar nekaj dobijo in s tem imajo določeno varnost. Veliko večjo, kot danes mnogi mladi ljudje.«
