Planet Zemlja je v fazi »selfijev«

Slovenija | 14.05.2016, 12:00 Nataša Ličen

Ob nedavnem nogometnem obračunu dveh slovenskih ekip je znova prišlo do vandalizma. Med komentarji, ki so se ob tem pojavljali, smo v medijih slišali tudi pripombo psihologa, da v zadnjem času nasploh opaža porast nespoštovanja. Zato smo v sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri«, v pogovoru s specialnim pedagogom Markom Juhantom, razmišljali o vzrokih za to opaženo realnost. Je nespoštovanje morda tudi med glavnimi krivci, da se le redko kateri od zapletov v politiki, gospodarstvu, v sociali, ali kod drugod reši? Dobijo afere sploh kdaj končne epiloge, ali se večina zgubi med meglenimi argumenti zagovornikov in tožnikov? Spoštovanje je tesno povezano s pravicami, pravi Marko Juhant. Ker ni jasnih meja med prav in narobe in ni jasnih pooblastil, v družbi tudi ni jasnih pravic. In zato tudi ni spoštovanja. Ne med ljudmi, ne do dela in ne do stvari.

Vzgajamo z jasnimi stališči

»Kot družba smo se začeli nekoliko obračati. Nekdaj smo bili svetovni prvaki v skrbi za svoje otroke. Zdaj pa smo, v prid boljših odnosov z otroki, pripravljeni marsikaj spremeniti in narediti določene korake. Napredujemo v spoznanju, če nekaj ni, kot si želimo, vemo, da bodo potrebne določene spremembe. In, vemo, narediti jih bomo morali starši, ne pa vsi ostali, kot smo to še ne dolgo tega pričakovali. To je kar velik obrat, ki ga opažam.«

Otrok je dar, nihče pred rojstvom ne ve, kakšen bo in s kakšnimi talenti bo obdarjen. Pričakovanja staršev od otrok so včasih pretirana, ali sploh nerealna z njihovimi sposobnostmi. Specialnega pedagoga Marka Juhanta smo vprašali, če smo se tudi tu starši začeli izboljševati in otrok ne silimo več, vsaj ne tako pogosto, v svoje namišljene zgodbe, v katerih se naši otroci nikakor ne prepoznajo?

Marko Juhant: »Včasih smo otroci poznali pričakovanja svojih staršev. Znali smo jim ustreči. Danes je tega precej manj. Starši ne poznajo dovolj svojih otrok in otroci ne svojih staršev. Ne vemo točno, kaj bi radi. Eni in drugi. Ko smo skupaj, se običajno vsak zateče v svoja zanimanja. Starši nismo več v pogostih stikih z otroki. Včasih smo redno hodili na tekme svojih otrok, spremljali smo jih, sodelovali in posledično zato tudi vedeli, koliko zmorejo. Danes pa jih le dostavljamo, na trening, v glasbeno ..., potem pa gremo svojo pot. Kaj otrok počne v vmesni uri ali dveh, dokler jih ne pridemo znova iskat, pa se nam nič kaj prida ne sanja. Zato otrok ne poznamo, poznamo jih le v pogovoru za mizo, med obrokom, ne poznamo pa jih v akciji. Če otroka ne spremljamo v različnih situacijah, ne moremo vedeti, kako se takrat obnaša in kakšni so njihovi odzivi. Planet Zemlja je v fazi »Jaz«, povsod so »selfiji«. Danes je moderno, da ima vsak čas zase in vsak svoj hobi, svoje želje, svoje treninge. Imeti čas zase je pač moderno. Skoraj ne slišim, da bi kakšen moški dejal, zdaj imam čas za otroka.«

 

Kako pomagati najstniku pri odvisnosti od računalniških iger in kako se, če se sploh smemo, vmešati v ljubezensko zgodbo osemnajstletnika, ki ob koncih tedna spi pri dekletu? To sta še dva ključna poudarka pogovora z Markom Juhantom. Poslušajte oddajo v celoti. In, poglejte na spletne strani za več konkretnih odgovorov pri morebitnih zapletih v vzgoji, na cmrl.si.