Slovenski dom Carapachay
56. obletnica karapačajskega doma
| 17.05.2016, 13:45 Matjaž Merljak
Karapačaj je najbolj severno slovensko naselje v buenosaireškem predmestju, je pa tudi najmanjše, a zaradi tega nič manj aktivno. O praznovanju obletnice je za tednik Svobodna Slovenija v Argentini pisal Damijan Ahlin.
Kakor že vsa zadnja leta, in res hvala Bogu za to, smo v lepem nepozabnem sončnem dnevu v nedeljo, 1. maja, obhajali 56-letnico ustanovitve našega društva.
Praznovanje smo začeli z dviganjem obeh zastav in petjem himen ter s pozdravom predsednika društva, g. Jureta Komarja. Zatem je bila sv. maša; daroval jo je msgr. dr. Jure Rode. Pri njej smo se spomnili vse živih in pokojnih članov našega društva. Slovesnost so s svojim petjem obogatili pevci karapačajskega, s pomočjo članov lanuškega zbora.
Po maši smo imeli samo nekaj minut oddiha in klepeta; nato se je nadaljeval kulturni program.
Na vrsto so prišle pozdravne besede. Ob tej priložnosti, saj je bil 1. maj, smo izrazili čestitke vsem delavcem, ki so bili navzoči ob tem mednarodnem prazniku dela in delavske solidarnosti.
Začeli smo z govorom predsednika Zedinjene Slovenije inž. Jurija Komarja, nadaljevali smo s pozdravom sekretarke slovenskega veleposlaništva v Buenos Airesu. Ga. Petra Kežman je izrazila pomembnost našega okraja zanjo, saj je imela tu svoj prvi stik s Slovenci v Argentini. Tu je začela in tu se tudi poslavlja, ker ji poteka rok delovanja med nami. Prisluhnili smo tudi lepo izraženim besedam, občutkom in željam poslanke Državnega zbora Republike Slovenije, ge. Ljudmile Novak, ki je bila tudi to nedeljo med nami.
»Iz trdnih slovenskih korenin … mladike smo« ni le geslo. Osrednja točka kulturnega programa žal tokrat ni bila vsakoletna, težko pričakovana, skoraj že običajna predstavitev gledališke skupine.
V mislih smo v Sloveniji, a živimo tu. Novi rodovi so že Argentinci, a po žilah čutijo slovensko kri, ki se izraža v slovenski pesmi ... Ob zvokih pevskega zbora, pod vodstvom prof. Andreja Jana in s pomočjo članov lanuškega pevskega zbora, smo slišali: »Cañaveral«, »Rio, rio«, »Čebelice«, »Žabe«, »V Gorenjsko oziram« in »Oj, Triglav, moj dom«.
Prvi maj ni samo praznik dela. Za Slovence je predvsem praznik šeg, navad in tudi verskih obredov in to smo tudi izvršili ... Osnovnošolci so nam pokazali, kako spoštujejo vse to, Cecilia Vazquez in Boštjan Hanjže sta uprizorila, v skrajšani obliki, vse kar se učita leto za letom pri ohranjanju besede, pesmi, petja in plesa iz roda v rod ... pod vodstvom neutrudljive voditeljice Ani Klemen Boltežar. Da je vse to možno, pa imajo glavno vlogo učiteljice naših šol, ki resno skrbijo za to, brezplačno, prostovoljno, neprestano od vsega začetka. Vsem njim tudi naš iskren poklon!
Zgodovina praznovanja prvega maja izvira še iz poganske Evrope, ko so praznovali začetek poletja in rodnosti. S širjenjem krščanske vere so v začetku 17. stoletja praznik preimenovali v dan svetnikov. Skozi leta so se ohranila tradicionalna praznovanja, ki so bila polna petja in plesa. Folklorna Skupina Maribor, pod vodstvom ge. Ani Senovršnik, je prikazala, kakšni so bili plesi v obliki tega slavja na primer v Selah na Koroškem. S tem nastopom smo zaključili program.
Upajmo, da bomo lahko še naprej gojili slovensko besedo, da bomo še igrali, peli in plesali po slovensko ter kot ponosni Slovenci vztrajali v ohranjanju naših navad in običajev.
Večkrat se spomnimo besed zahvale, ko je že prepozno, ko je vse minilo … Tokrat bi se radi zahvalili še posebno človeku, ki je bil večletni mežnar in skrbnik vseh obredov v okraju, raznašalec časopisov, vodil je molitev ob romarskem slavju, bil predsednik društva ko nihče ni hotel prevzeti mesta - in še mnoge druge dejavnosti. Skratka, ravnokar umrli Franci Korošec je bil človek, ki se ni bal dela; človek, kateremu je Bog dal možnost, da je tudi ta dan praznoval z nami in se veselil ob zbrani druščini. Bog mu daj večni mir! Dragi Franci, v imenu Karapačajske družine ti izrekamo velik »Bog lonaj« za vse. Ostal nam boš v globokem spominu.
