Obletnica slovenske skupnosti v Entre Rios

| 12.05.2016, 07:04 Matjaž Merljak

O obletnici potomcev prvega slovenskega vselitvenega vala v deželo pod Južnim Križem je za tednik Svobodna Slovenija pisal častni konzul Carlos Bizaj.

Za slovensko skupnost v Entre Rios je letošnje leto še prav posebno. Veselju 25 let slovenske neodvisnosti se pridružujeta dva dogodka, ki segata globoko v srce slovenskih potomcev v tej provinci. Najprej in bistveno je 200 let argentinske neodvisnosti, ker čutimo globoko hvaležnost do zemlje, ki je tako lepo in brezpogojno sprejela naše starše in stare starše. Tukaj so ustvarili svoje družine in tudi pripomogli k rasti te domovine. Ta država je bila potem tudi ena izmed prvih, ki so priznale neodvisno Slovenijo. Poudariti pa hočem tudi drug, za nas pomemben dogodek: 10. obletnico odprtja slovenskega konzulata v Entre Rios. To je bilo s strani slovenske vlade priznanje pomembnosti te stare »prve vselitvene skupnosti v Argentini«, med leti 1878-1888.

A pomembno in težko delo, ki je bilo opravljeno v tej provinci, ne bi bilo možno, brez spremljanja in podpore številnih oseb, ki jim želim, v tem izrednem letu, izreči svoje odkrito priznanje, kajti brez njihove podpore ne bi ničesar dosegli.

Najprej je bil profesor Ernesto A. Zapata Icart, priznani literat iz Paraná, tisti, ki me je uvedel v svet pisanja, da sem lahko izdal svoje knjige, eseje in članke.

Potem je tedanji veleposlanik Bojan Grobovšek posredoval, da so mojo knjigo pregledali pomembni slovenski zgodovinarji in potrdili moje zaključke. V kratkem času nas je obiskala časnikarka Marija Brecelj na čelu TV ekipe RAI iz Trsta. Nato je prišel lic. Andrej Rot z ekipo radia in TV Slovenija. Za to izseljensko skupino se je zelo zanimal tudi dr. Zvone Žigon, ki je obiskal Argentino s skupino slovenskih poslancev, in ponesel mojo prvo knjigo »Kronika ...«. Drug pomemben obisk je opravil Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade za časa osamosvojitve. On je opis naše emigracije predstavil v sklopu Evropske unije. Verjetno pa je bila najbolj pomembna pomoč, ki mi jo je nudil arh. Jure Vombergar. Predstavil je zapise o tej emigraciji duhovnika Janeza Hladnika. Poleg njih še druge pomembne dokumente in, prav posebno, o slovenskih priimkih.

Tine Debeljak ml., ki je spremljal veleposlanika Grobovška ob njegovem prvem obisku v Entre Rios, je odkril hišo mojih dedov v vasi Bizajšče v Sloveniji in s tem omogočil, da so mnogi slovenski potomci odkrili hiše svojih prednikov. Mnogo je tudi sodeloval pri posebno pomembnem dogodku msgr. dr. Jure Rode. S svojim neprecenljivim posegom je uspel, da smo združili svetišče na Sveti Gori, kjer so pred odhodom izseljenci doživljali svoje versko čustvo, z župno cerkvijo v San Banito, ki so jo zgradili ti izseljenci v Entre Rios. Rožni venec in podoba Device Marije to pričata v obeh cerkvah.

Posebno omembo zaslužijo mediji, tako časopisni, kot radijski in televizijski, ki so bili bistveni za poznanje našega dela. Posebej omenjam krajevno časopisje, kjer prednjači dnevnik El Diario iz Paraná, ki je objavil na stotine uvodnikov in člankov o Slovencih v Entre Rios. Tudi Rok Fink se je vedno zanimal za našo skupnost. Moja založba DUNKEN, ki je skrbela in posredovala, da je moja knjiga »La Inmigración Eslovena en Entre Ríos« prišla v pet evropskih univerz in v tri v Združenih državah. In seveda, zahvala našemu tedniku Svobodna Slovenija, ki je bil vedno prisoten na vseh naših dogodkih, ob roki urednika Toneta Mizerita.

Končno, želim izraziti priznanje vsem in vsakemu od Slovencev in njihovih potomcev v tej provinci, mnogi zbrani v slovenskem društvu Triglav, ki so od prvega dne podprli to odisejo, katere cilj je bil odkriti resnične etnične korenine te skupine emigrantov, ki so prišli z varljivim »avstrijskim« potnim listom.

Vsem, iz vsega srca, najlepša hvala.