Grdina: Cankarjev opus je mesto, ki ima zelo različne predele
Slovenija | 10.05.2016, 17:02
Na današnji dan pred 140. leti se je rodil Ivan Cankar, ki ga uvrščamo med začetnike in osrednje literate slovenske moderne ter med najpomembnejše slovenske književnike. Ob obletnici rojstva mojstra besede, ki je skoraj 100 let po svoji smrti še vedno aktualen, bo največ dogodkov potekalo v Ljubljani in na Vrhniki. Za Radio Ognjišče pa je o Cankarjevem opusu znanstveni svetnik in literarni zgodovinar Igor Grdina.
"Cankarjev opus je velik. Cankar ni živel dolgo pa vendarle je njegovega zbranega dela 30 knjig. Če pomislimo na to, da je knjige izdajal od leta 1899 do leta 1918, torej kako malo let za tolikšen opus. Ivan Cankar je bil zelo delaven pisatelj," je dejal Grdina. Cankarjev opus po njegovih besedah predstavlja "nekakšno gorovje, pokrajino ali pa mesto, ki ima zelo različne predele". "Na eni strani imamo recimo, kot je poudarjal Ivan Pregelj tega velikomestnega Cankarja in Hišo Marije Pomočnice kot vrhunski roman v tej smeri. Ali pa Dunajske črtice zlasti o proletarskem Dunaju, če želite tudi češkem Dunaju, ki ga v drugi vrhunski literaturi sploh ni. Sploh niče siromakov na Dunaju v vrhunski takratni literaturi ni opazil," je opozoril Grdina.
10. maj 1876, Vrhnika - 11. december 1918, Ljubljana
Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.
A čutil je, da mora živeti svojo poklicanost za vsako ceno. Na Dunaju je ob podpori kranjskega deželnega zbora sprva študiral stavbarstvo, ko pa se je prepisal na študij slavistike, je izgubil podporo, ki je znašala 20 goldinarjev.
Težke razmere je okusil že v zibeli; komaj tri leta je imel, ko jim je na Klancu v večjem požaru zgorela skromna hiška in od takrat so se vsaj osemkrat selili. V zadnjem skupnem domovanju, po domače »pri Tičku«, je pisatelj napisal znamenito Skodelico kave.
Ko danes obiščemo Cankarjevo spominsko hišo na Vrhniki, ne vstopimo v pisateljevo rojstno hišo, ampak v hišo, ki stoji na temeljih nekdanje. O tem nam govori tudi napis: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožetu Cankarju in Neži roj. Pivk dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«
V hiši, ki se za obiskovalce spet odpira ravno ta mesec, so na ogled tudi prve Cankarjeve knjižne izdaje, njegove fotografije in fotografije sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ter njegovi avtoportreti in risbe.
Do te hiše vodi tudi tako imenovana Cankarjeva literarna pot, na kateri se ustavimo pri vseh osmih hišah, v katerih so Cankarji imeli stanovanja. Pot, ki obeležuje šestindvajset točk, zlasti povezanih s pisateljevo mladostjo, ni posebej označena, zato je dobrodošel namig, da s seboj vzamete knjižico Frančka Bohanca Cankarjeva Vrhnika. Celotna pot, skupaj z ogledom hiše, vzame približno tri ure.
Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.
Pisatelj, ki se je rodil maja 1876, umrl pa decembra 1918, je tako ali drugače vplival na vse kasnejše rodove slovenskih piscev.
Nekaj Cankarjevih misli
Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi ... Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved.
Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali
Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso... Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.
Veliko prenese človek (...), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana ... Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
Paradiž ni moj dom, pot je moj dom ... Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
