Prilagajanje neetičnemu je najhujši, duhovni stres

Slovenija | 26.04.2016, 20:00 Nataša Ličen

V vsej zgodovini človeštva so bili mejniki, ko je šlo človeštvo na kakšna kriva pota. V osemnajstem in devetnajstem stoletju je bilo močno izkoriščanje delovne sile. Ljudje so bili stroji, spomnimo se samo prve zelo pretresljive socialne pesmi našega Slomška. Žanjemo posledice nezmožnosti, da bi ustavili to neizmerno izoriščanje. Iz tega se je rodilo gibanje za pravice delavcev.

»S pomladjo, ko se prebuja narava, so prazniki sporočilo, da delo nekaj velja. Delo je idila človeka. Razvoj tisočletja, ki smo mu priče, je rezultat dela. Delo daje posamezniku ogromno in pelje naprej družbo. Žal se danes znova pozablja, da je delo častno. V krizah, kakršna je, se pokaže, da se človek preživlja z delom.«

Aktivizem v starosti nima pravega smisla

»Delamo vse življenje, vendar sodobna, demokratična družba upošteva samo delo, ki ga opravimo v službi in iz katerega plačujemo socialno, zdravstveno oskrbo in ostale dajatve. Po upokojitvi pa rečemo, da je to neaktivno prebivalstvo. To je za vse starejše zelo krivično. In zato se med njimi pojavlja aktivizem, ki ne prinaša kakovosti in notranjega zadovoljstva. To so problemi, ki jih bo treba v prihodnosti rešiti, predvsem odnos do dela.«

Ključ do kakovostnega staranja imamo sami

»Kdor reče, da v prihodnje ne bomo imeli pokojnin, ne ve kaj govori. To misel širi kapital, ker želi v javnosti znižati zaupanje v solidarnost. V ta prostor potem vstopajo tržne, privatne zavarovalnice, ki med nas prihajajo iz zlata in marmorja, in ki jim plačamo več, dobimo pa manj. Bismarkov osnovni sistem pokojninskega zavarovanja, invalidskega in zdravstevnega, je največja socialna dobrina v razvoju človeštva.«

Starost je treba sprejeti, samo tako bomo zadovoljni v njej

»Nihče zame ne more narediti tistega, kar je odvisno le od mene. Zadovoljen in srečen star človek bom samo, če bom za to poskrbel sam. Potruditi se moram, da bom prijeten. Tretje, kar je pomembno pa je, da moram človeško zoreti. Po upokojitvi se je treba učiti novih navad. Ne moremo nadaljevati z aktivističnim življenjem. To pripada srednji generaciji. Svojo starost je treba sprejeti, ne smemo bežati od nje, vključno pred pešanjem, ki ga starost prinaša. Živimo sedanji trenutek z dobro voljo. Če človek živi z dobro voljo, so težave rešljive. Recept, ki deluje je, pet upanja polnih pogledov na prihodnost na en strah. Ob razmerju pet proti ena, strah s časoma skopni. Če pa smo uperjeni v same grde stvari, pa nam zmanjkuje moči. Ljudje pa potrebujemo moč, voljo in energijo.«