»Mora biti pa res preveč, če še mojo mamo skrbi.«

Slovenija | 09.04.2016, 11:50 Nataša Ličen

Naslov članka je izvzet iz odgovora specialnega pedagoga Marka Juhanta na vprašanje o razvajanju otrok. Kdaj jim začnemo odvzemati, drugače prirojeno, željo po opravljanju vse težjih izzivov? Otroci ne iščejo lahkega, želijo vse težje, odrasli pa smo tisti, ki jih pri tem pogosto omejujemo. Primer, v šoli otrok dobi nalogo, pri vsakem predmetu, in starši morda dobrohotno rečemo, a toliko ste je dobili! Kaj si ob tem misli otrok? Morda to: »Je je pa očitno res veliko, če še mama pravi tako.« Pa smo tam. Naše norme bo otrok začel poosebljati in ko bo mladostnik, mu težje naloge ne bodo več dišale, iskal bo lažje poti. Ker smo ga tako vzgojili. Se prepoznamo v tem vzorcu?

Kdaj se je začela letošnja pomlad?

Marko Juhant: »Prava pomlad se je v Sloveniji letos zgodila v Planici. To je bil trenutek, ki je spremenil vse. Kar naenkrat so fantje, na višku svoje moči, poskrbeli, da se je nivo razpoloženja, razmišljanja v vsem narodu dvignil, spremenil. Bomo zmagali, kot se reče, tudi to leto in premostili širšo družbeno črnoglednost, na katero nas nekateri vztrajno opozarjajo.« Hudomušno, pa vendarle zelo resnično, je začel pogovor v sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri« Marko Juhant in dodal: »Za razliko od otrok, ki nimajo dosti izbire in ki kopirajo majhen krog ljudi, imamo odrasli precej večjo možnost. Toda, tudi odrasli kopiramo. Če smo slabe volje, če nismo zadovoljni, potem izberimo drugačen original, ki ga bomo kopirali, druge ljudi, ki nam bodo v boljši zgled.« To ni politični apel, ampak apel za zadovoljnejše življenje vseh nas.

Kako se odzvati, če v puloverju našega najstnika najdemo cigarete?

»Prvo, najprej preverimo, če res kadi. Škatlica lahko pride tudi od kod drugod. Njegovi roki nam bosta hitro izdali, če kadi ali je le v družbi kadilcev. Pogosto pred vstopom v hišo radi tudi potegnejo s prsti po cipresi, da s tem preženejo vonj, ali pogosto je znak tudi povečana potrošnja kalodonta ali žvečilnih gumijev. Ob tem morda še to, pogosto slišimo, da so najstniki nemogoči in da delajo same neumnosti. Ne, ne, glede na to, kakšni podatki so vstopili v njihove misli, in glede na to kakšen je notranji procesor, je rezultat pravi, čeprav nam ni všeč. Zaupanje se izgubi in se ga na novo lahko tudi pridobi. Največ bi naredil pogovor. Brez groženj pristopite k otroku, če cigarete najdete, mu povejte, da se je zaupanje vanj z vaše strani zamajalo in, če si ga želi povrniti, bo moral narediti nekatere stvari. Recimo, nenapovedano boste nekaj časa vstopali v njegovo sobo, skupaj z njim sicer, ga preverjali na drugačen način, dokler se zaupanje vanj ne vrne. Če bo zganjal vik in krik, mirno podajte svoj argument. Če je pošten, nima kaj izgubiti. Če vam recimo otrok ne želi pokazati svojega zidu na Facebooku, pomeni, da nekaj ni v redu, da verjetno nekaj ali stik z nekom skriva. To je treba naučiti otroke, če želijo znova pridobiti zaupanje, morajo dati vse karte na mizo. Ne brskajmo ves čas po njihovih življenjih, če je kaj narobe, takrat ja, drugače pa je prav, da imajo tudi kakšno svojo majhno skrivnost.«

Kaj pa žepnina, da ali ne?

»Žepnina je smiselna, če ni vezana na otrokovo lepo vedenje. Namen žepnine je, da se otrok nauči ravnanja z denarjem. Preprosto. Če želimo, da se otrok nauči ravnanja z metlo, jo mora imeti v rokah in z njo pometati. Je res? Predlagam tedensko žepnino. Preračunajmo, koliko bi v resnici potreboval za svoje potrebe. Dajmo mu toliko. Če želimo, da napredno ravna z denarjem, ga spodbujajmo, da bi svoje želje usklajeval preudarno. Pogovarjajmo se o njegovih nakupih in zakaj bo dal ali daje denar. Pozor, žepnina pa ni podkupnina za njegovo delo pri gospodinjskih ali ostalih družinskih opravilih, tisto je drugo.«

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, saj so odgovori Marka Juhanta večplastni in se v povzetku njegovih misli nehote marsikateri podton skrije, a je prav ta lahko ključen. Zato prisluhnite celotni oddaji. V kontakt z Markom Juhantom lahko stopite preko naslova http://čmrlj.si/.