Pismenost je temeljni pogoj za uspeh v družbi

Slovenija | 31.03.2016, 17:50 Nataša Ličen

Cankarjev dom je danes celodnevno prizorišče Kulturnega bazarja. Dogodku, ki je namenjen vsem, ki jih zanimata kultura in kulturno-umetnostna vzgoja. Sodeluje več kot tisoč strokovnih delavcev in več kot sedemdeset organiziranih skupin otrok oziroma mladih z učitelji ali vzgojitelji. Letos se predstavlja tristo kulturnih ustanov iz vse Slovenije (slovenska gledališča, muzeji in galerije, knjižnice, filmske in glasbene ustanove …) ter partnerji Kulturnega bazarja iz drugih resorjev.

Osrednja tema Kulturnega bazarja 2016 je pismenost kot koda razumevanja različnih področij umetnosti, največji poudarek pa dajejo razvijanju bralne pismenosti in bralne kulture. Ker je dogajanje namenjeno mladim, smo Kulturni bazar obiskali za Dijaško oddajo na Radiu Ognjišče in posneli pogovore z nekaterimi razstavljavci.

Tilka Jamnik, knjižničarka in »promotorka« branja: »Veliko razmišljam o tem, kako mlade pritegniti k branju. Bralna značka je edinstveno slovensko gibanje branja, ki veliko prispeva k bralni kulturi po vsej državi. Ponudba medijev je bogata, toda razumevanje besedila in odnos do besedila je osnova, tudi pri novodobnih medijih. Leposlovje ima posebno moč, sposobnost vživljanja in sprejemanja. V globalnem svetu je nujno potrebna večkulturnost, ne toliko večjezičnost.«

 

Peter Škerl, ilustrator, ki je zaznamoval svet ilustracije v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji: »Vedno sem bil vizualno orientiran, tudi pri učenju. To nosim s seboj že iz otroštva. Trendovskemu sem se vedno upiral. Skozi svoje delo oblikujem tudi svojo osebnost. Barve moramo dojemati kot vse enako lepe, pomembno je sozvočje med njimi. Rumena sama po sebi še ne pomeni, da je vedno sončna, tudi te je lahko preveč in tega se otepam. Ilustracija ima precejšnjo moč. Z njo želim obrniti nek tok razmišljanja. Tudi na področju likovnega se je treba izobraževati in močan korak v to smer je naredila prenovljena Narodna galerija. V svojih ilustracijah ves čas iščem otroka, ki ga odrasli vztrajno odrivamo stran, kar seveda ne pomeni, da s tem postajam otročji.«

Primož Mihevc, izdelovalec lutk v Lutkovnem gledališču Maribor: »Poznamo različni tipe lutk, marionete so najbolj zahtevne za izdelavo. Moje orodje je različno, od navadnih deščic, dlet, žag, brusni papir, svinčnik in različni materiali. Proces izdelave lutk se začne z likovno podobo likovnika, s skico, potem se dogovorimo iz kakšnega materiala naj bo lutka in kaj bo počela. Uporabljamo tudi sodobne materiale, tudi plastiko. Delo je pestro. Lutka se rodi v delavnici, zaživi pa v rokah igralca, lutkarja. Najboljši animatorji lutkarji vdahnejo lutki svoj dih, to je komponenta, ki jo obiskovalci, gledalci tudi najbolj opazimo. Tudi sam imam ob lutki, ki jo izdelujem neko svojo vizijo, ki ni vedno takšna, kakršno potem dobi lutka na odru. Ko se sprehajam po naravi, z velikim zanimanjem opazujem igro narave, ki ji skušam slediti tudi pri svojem delu izdelovanja lutk.«

Mojca Horvat, iz Mariborskega Arhiva: »Vsi arhivi po Sloveniji dajemo možnost obiska tudi mladim, prilagodimo se vsem starostnim skupinam. Del arhivskih vsebin je odprt za raziskovalce, imamo čitalnice odprte za javnost. Pri nas dobijo, kdor morda izgubi spričevalo, duplikat, kajti drugi izvod vedno obdrži šolska ustanova. Preseneti me, ko ob prikazu starih arhivskih razglednic, slišim od mladih, joj, kako je bilo včasih lepo. Tudi v arhivu lahko preverimo pismenost, kako se na primer med dokumenti znajdejo mladi. Čeprav se sliši dosti kritik o mladih, imam sama zelo dobre izkušnje, mlade zanimajo arhivske vsebine in imajo do njih spoštljiv odnos.«

Srečko Kermavner, igralec v Šentjakobskem gledališču: »Mladim lahko približamo kulturo s primernim izborom tekstov in potem z režiserskim pristopom, ki je mladim čim bližji. Največji problem je morda pripeljati ljudi v gledališče. Ko pa enkrat pridejo, pa se tudi radi vračajo, če imajo seveda pozitivno izkušnjo. Gledališče drži je ogledalo družbi. Zato bi moral vsak v svojo kulturno zavest vgraditi tudi gledališče in seveda ostale zvrsti umetnosti. Proces kulturne vzgoje je nujen.«

Milena Antonič, z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, z območne enote Maribor: »Že osem let je star projekt, ki smo ga poimenovali Spoznaj Varuj Ohrani. Kulturna dediščina je nenadomestljiva vrednota. Poškodovana ali uničena dediščina se ne povrne več, je izgubljena. Zato je naloga vseh nas, da jo ohranjamo. Varujmo dediščino kot nekaj zelo vrednega. Kulturna vzgoja se odvija vse življenje, pridobljeno znanje je treba nadgrajevati z lastnimi pogledi in razlagami.«