Sklep 11. radijskega misijona v Mariboru

Radijski misijon | 19.03.2016, 13:24

Radijski misijon se je z današnjo slovesno sv. mašo pri sv. Jožefu v Mariboru končal. Pred množico vernikov jo je daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, ki se je v pridigi predvsem posvetil današnjemu prazniku sv. Jožefa in njegovemu liku kot takemu, ki izžareva pravičnost na vsakem koraku. „Jožefova pravičnost se kaže kot pravičnost srca. Bil je uravnovešena osebnost, ki je znal molčati, premišljevati in razločevati. Na njegovih ustnicah ni bilo obsojanja. Tega, kar se mu je zgodilo, ni obešal »na veliki zvon«, to je ostala njegova skrivnost, ki jo je želel razrešiti v velikem spoštovanju in odgovornosti.“

To Joževo preizkušnjo lahko po besedah nadškofa razumemo kot prečiščevanje in utrjevanje njegove vere, da je po tej preizkušnji lahko njegovo neomajno zaupanje obrodilo sad odrešenja, ki nam je dan po Jezusu Kristusu.

V nadaljevanju se je nadškof Cvikl dotaknil tudi molitvene pobude papeža Frančiška v jubilejnem letu usmiljenja, »24 ur za Gospoda«, ki je zaradi radijskega misijona v Sloveniji potekala teden dni pozneje kot v drugod po svetu. S to pobudo je papež Frančišek po besedah nadškofa Cvikla želel, da bi bil ob češčenju Najsvetejšega in molitvi vernikom omogočen prejem zakramenta sv. spovedi. „Sveta spoved je zakrament ozdravljanja, po katerem nam Bog vrača notranji mir in daje nov življenjski zagon. Spoved je tisti milostni trenutek, ko začutimo topel objem neskončnega Božjega usmiljenja. Šele potem, ko ta objem osebno doživim, lahko tudi jaz postanem usmiljen in dar, ki sem ga prejel, lahko podarjam naprej svojim bližnjim. Hvala odgovornim in vsem sodelavcem Radia Ognjišče za dar radijskega misijona, katerega nam ga pripravljate leto za letom. Z radijskim misijonom mnogim pomagate, da se lahko poglobljeno pripravijo na velikonočne praznike, pa tudi, da lahko opravijo dobro spoved!“

Nagovor objavljamo v celoti

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre! Še posebej prisrčen pozdrav vsem, ki ste z nami povezani preko radijskih valov!

Miza Božje besede nam danes predstavi tri besedila, ki direktno ne govorijo o sv. Jožefu, katerega praznik danes obhajamo, spregovorijo pa nam o življenjski drži, ki nam jo kaže ta izjemen in sveti mož.

Prvo besedilo je razodetje, ki ga je dobil prerok Natan za kralja Davida. Nanaša se na obljubo, da mu bo dal sina, ki bo utrdil njegovo kraljestvo, ki ne bo vladal le nekaj let, ampak bo njegov prestol utrjen na veke.

David je sklenil Bogu postaviti mogočen tempelj, kajti on sam je živel v lepi palači, skrinja zaveze pa je bila v šotoru. Bog pa mu po preroku sporoča, da ne bo on gradil hiše za Gospoda, ampak ta, ki se bo rodil. Ta odlomek je pri razlagalcih svetopisemskega besedila postajal vedno bolj razumljen, kot napoved Odrešenika.

Jožef je bil potomec Davidove hiše in prav po sv. Jožefu je Jezus, Božji Sin vstopil v to dinastijo. To vstopanje Jezusa med potomce Davidove rodovine ni bilo po naravni poti, kajti Jezus ni Jožefov sin; spočet je bil od Svetega Duha, vendar je bil sv. Jožef kot oče, v kolikor mu je sam Bog zaupal skrbništvo, nad svojim sinom.

Drugi svetopisemski odlomek, ki smo ga danes slišali je vzet iz pisma apostola Pavla Rimljanom in govori o Abrahamovi veri. Abrahamova vera je bila tako trdna, da Abrahama imenujemo za »očeta vere«.

Evangeljski odlomek opisuje Jožefovo dramo. Opiše nam, kako se je sv. Jožef znašel pred težko odločitvijo, kaj narediti z Marijo, ki je pričakovala otroka. Ni dvoma, da je Jožef imel veliko ljubezen do Marije. Bil je iskreno veren, predan Bogu, kateremu je želel služiti z vsem srcem. Še posej je v odlomku poudarjena Jožefova pravičnost; lastnost, ki je bila pri Judih zelo cenjena. Že prerok Izaija jo je opeval: »Pot pravičnih je ravna!« Jožefova pot pa ni bila tako ravna, saj je moral premagati, kar nekaj ovir. In prav v tem, kako je ovire premagoval, se razodeva njegova pravičnost. Jožefova pravičnost je postala očitna v njegovem odnosu do Marije. Premišljujmo, kakšen odnos je Jožef zavzel do svoje zaročenke Marije, ko je izvedel, da je noseča. Njegova pravičnost se kaže v tem, da jo je hotel odsloviti in še posebej v njegovi poslušnosti angelu: Angel mu je namreč sporočil, da je Božja volja drugačna od tega, kot je on razmišljal sam pri sebi. Božja volja je bila, naj vzame Marijo k sebi, kot ženo in prevzame odgovornost za otroka, ki se bo rodil. In Jožef je storil, kakor mu je naročil angel.

Jožefova pravičnost se kaže kot pravičnost srca. Bil je uravnovešena osebnost, ki je znal molčati, premišljevati in razločevati. Na njegovih ustnicah ni bilo obsojanja. Tega, kar se mu je zgodilo, ni obešal »na veliki zvon«, to je ostala njegova skrivnost, ki jo je želel razrešiti v velikem spoštovanju in odgovornosti. V tej svoji drami je bil sv. Jožef podoben očaku Abrahamu. Kakor nekoč Abraham, je bil tudi sv. Jožef ves predan Bogu in je veroval v njegove obljube. Kakor nekoč Abrahamova, je tudi Jožefova vera morala iti skozi težke preizkušnje, da je, utrjen v preizkušnjah, lahko postal nosilec Božjih obljub.

To Joževo preizkušnjo lahko razumemo kot prečiščevanje in utrjevanje njegove vere, da je po tej preizkušnji lahko njegovo neomajno zaupanje obrodilo sad odrešenja, ki nam je dan po Jezusu Kristusu.

Preizkušnje vedno obrodijo svoj sad! Moramo pa jih je sprejeti v veri in zaupanju, iskati moramo njihov globlji smisel, in doumeli bomo, kako nas Bog tudi po preizkušnjah želi pripeljati še bližje k sebi. Jožef je vzor vere in zaupanja v Boga. Pri njem bodimo pozorni na osebno vero; takšno vero, ki človeka prevzame do zadnjega vlakna, da postane doživljanje Božje ljubezni ter iskanje, kako v vsej iskrenosti in preprostosti izpolniti Božjo voljo. V osebni veri, kakršno lahko občudujemo pri sv. Jožefu, ni več v ospredju »jaz«, moji načrti, ampak je v ospredju Božji načrt in služenje Bogu.

Jožef je z Marijo živel sv. zakon na globljem duhovnem temelju, kot je to v običajnih odnosih v zakonu, kajti zakon s svojo zaročenko Marijo je živel, kot poslanstvo, ki mu ga je Bog zaupal.

Danes je vrednota pravičnosti ni vrednota, ki bi bila v ospredju, to pa ne pomeni, da je ne potrebujemo. Še kako jo potrebujemo, kajti postavljanje sebe v ospredje ter naših lastnih načrtov in koristi, - to nas vedno vodi vstran od bližnjega. Bližnji zaradi tega postaja vedno bolj le še sredstvo ali pa samo konkurent. Zaradi zagledanosti vase in sebičnosti vedno bolj postajamo družba samotarjev in koristolovcev. Tâko življenje pa ne prinaša ne sreče, kaj šele občutka, da smo soustvarjalci drugačnega sveta, takšnega ki je bolj »po meri človeka«, ki je pripravljen živeti po Božji logiki.

V tej luči lahko vedno bolj prepoznavamo, kako je sv. Jožef preroški tudi za naš čas. Nismo mi na začetku, na začetku je Božji dar. Bog je naredil prvi korak proti nam in čaka naš odgovor. Ko je Jožef to spoznal, se je dal vsega na razpolago Bogu in njegovim načrtom.

S to sveto daritvijo zaključujemo molitveno pobudo papeža Frančiška v jubilejnem letu usmiljenja, »24 ur za Gospoda«, ki je zaradi radijskega misijona, v Sloveniji potekal teden dni kasneje, kot v drugod po svetu. S to pobudo je papež Frančišek želel, da bi ob češčenju Najsvetejšega in molitvi, bil vernikom omogočen prejem zakramenta sv. spovedi. V tem zakramentu namreč vidi papež Frančišek tisto sredstvo, s katerim lahko kristjani v sebi ohranjamo in poživljamo dar Božjega otroštva, ki smo ga prejeli pri sv. krstu. Ta dar nosimo v lončenih posodah in z grehom lahko ta dar tudi izgubimo. Sveta spoved je zakrament ozdravljanja, po katerem nam Bog vrača notranji mir in daje nov življenjski zagon. Spoved je tisti milostni trenutek, ko začutimo topel objem neskončnega Božjega usmiljenja. Šele potem, ko ta objem osebno doživim, lahko tudi jaz postanem usmiljen in dar, ki sem ga prejel, lahko podarjam naprej svojim bližnjim.

Hvala odgovornim in vsem sodelavcem Radia Ognjišče za dar radijskega misijona, katerega nam ga pripravljate leto za letom. Z radijskim misijonom mnogim pomagate, da se lahko poglobljeno pripravijo na velikonočne praznike, pa tudi, da lahko opravijo dobro spoved!

Vesel sem, da imamo ob zaključku molitvene pobude »24 ur za Gospoda« tukaj med nami relikvije sv. Patra Pija, ki ga je papež, ob sv. Leopoldu Mandiću, razglasil za zavetnika leta usmiljenja. Vemo, kaj je sv. spoved pomenila p. Piju, vemo, da je kot svetnik zaslovel prav kot spovednik. Imel je tudi dar, »da je lahko bral, kaj se skriva v srcih njegovih spovedancev«. Pred njegovo spovednico so bile vedno dolge vrste, tako, da so na koncu uvedli celo sezname čakajočih na spoved pri njem. Na spoved pri p. Piju se je bilo potrebno dobro pripraviti. Če pri spovedancu ni opazil pripravljenosti na spreobrnjenje, ga je poslal iz spovednice z naročilom, naj naj se vrne, ko bo imel v sebi to željo in trden sklep po poboljšanju. Želja p. Pija je bila, da se človek resnično spreobrne, se spokori in začne novo pot. P. Pij ni bil samo spovednik, za svoje spovedance je tudi veliko molil, jih izročal Bogu, da bi lahko na začeti poti tudi vztrajali. Vemo, tudi sveta maša je bila zanj neprecenljiv zaklad in želel si je, da bi vsi verniki prišli do tako globokega spoznanja. Sam pravi: »Ko bi ljudje poznali vrednost sv. maše, bi morali vsak dan orožniki skrbeti za red pred cerkvenimi vrati, ker bi tako velika množica pritiskala pri vhodu v cerkve«.

Sveto leto je priložnost, da vsak izmed nas znova začuti vrednost, tako zakramenta sv. spovedi, kot tudi vrednost svete maše. Brez teh dveh zakladov naše vere bo naša vera prešibka, da bi lahko kljubovala vsem vplivom miselnosti tega sveta, ki nas s svojo agresivnostjo vedno bolj zapira v ozek svet vsakdanjega življenja, v katerem gre le za preživetje in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, ni pa prostora za bližnjega, kaj šele za Boga.

Osebno srečanje z usmiljenim Bogom je pot, ki nas vodi iz ujetosti v ta svet in nas odpira za Božje življenje, ki človeka poučuje, kaj je Bog storil za nas, zato se mu tudi izročimo in mu zaupajmo, kot se mu je izročil sv. Jožef, ali p. Pij, ali toliko drugih svetih žena ni mož.

Sv. Jožef je za vse nas veliko znamenje, pa ne samo znamenje, je tudi naš priprošnjik pri Bogu. Amen

Zahvala ob sklepu 11. radijskega misijona

Ob koncu daritve je zbrane nagovoril tudi glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak. Zahvalil se je kapucinom, da so misijon pripravili, posebej papeškemu pridigarju p. Ranieru Cantalamessi.

Ob sklepu evharističnega slavja želim izreči iskreno zahvalo bratom kapucinom, ki so sprejeli vodstvo 11. radijskega misijona in so nam v radijskem programu predstavili nekatere t.i. svoje svetnike in svetnice, bili na voljo za pogovor s poslušalci in pripravili sedem svetih bogoslužij, ki so bila povezana z obiskom relikvije svetega patra Pija, ki je bila pred desetimi leti zaupana Radiu Ognjišče in je njeno mesto v radijski kapeli.

Še posebej se želim in hočem zahvaliti patru Ranieru Cantalamessi, papeškemu pridigarju, ki je imel šest glavnih govorov in nas z njimi spodbujal, da bi se v nas pomnožilo in utrdilo zaupanje v Božje usmiljenje. Bogato sporočilo, ki nam ga je podajal papeški pridigar, je težko zaobjeti v nekaj stavkov. A vendar naj bo skromen povzetek z naslovi, ki smo jih napisali ob kratkih predstavitvah posameznih govorov, objavljenih na naši spletni strani, in kjer jih bo mogoče še večkrat poslušati, tudi v izvirniku. Pater Raniero, ki se nam je predstavil na začetku „kot služabnik in delilec velike skrivnosti, ki je Božja beseda“ nam je jasno povedal: „Kdo si lahko domišlja, da je pravičen?! Kdo si lahko domišlja, da je brez greha?“ „Nikoli ne smemo obupati nad Božjim usmiljenjem.“ „Dovolj je greha!“ „Ganjenost je najlepši dar, ki ga lahko naklonimo drugemu.“»Svet bo rešilo usmiljenje!«

Zahvali papeškemu pridigarju takoj dodajam zahvalo bratu Štefanu Kožuhu, vikarju kapucinskega reda, ki je pripravil prevode in jih tudi posnel. In bratu Štefanu javna zahvala tudi zato, ker je patra Raniera prosil in nagovoril, naj sodeluje v radijskem misijonu.

V dneh radijskega misijona v svetem letu usmiljenja je po Sloveniji, od ene do druge kapucinske cerkve, romala relikvija svetega patra Pija. Naj mi bo dovoljeno reči, da se je na poseben način uresničevala svetnikova napoved: „Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V raju bom delal z obema rokama.“ Prepričan sem, da je v tem tednu sveti pater Pij imel med nami in za nas veliko dela. Zato se moram tudi njemu zahvaliti, da je slišal naš proseči glas in posredoval pri Jezusu, obličju Božjega usmiljenja, naj razlije svoje žarke usmiljenja na vse prebivalce ljubljene Slovenije. Bog daj, da se je oz. se še bo tudi v nas globoko zasidrala zavest kot jo je čutil in doživljal sveti pater Pij, ki je rekel: „Sem ustvarjeno bitje, ki ga Gospod uporablja za svoje usmiljenje“.

V te besede zahvale želim vključiti tudi veselje, ker je ravno v dneh radijskega misijona papež Frančišek odločil, da bo blažena Mata Terezija razglašena za svetnico 4. septembra. To omenjam zato, ker je v naši radijski kapeli tudi njena relikvija. Naj se ne sliši domišljavo, če rečem, da smo po Božji previdnosti izbrali za zavetnika radijske kapele dva velika glasnika in služabnika Božjega usmiljenja: svetega patra Pija in blaženo Mater Terezijo. Zato sta njun zgled in njuna duhovna navzočnost med nami - za nas radijce - nenehni izziv in dolžnost, da širimo resnico o Božjem usmiljenju, ki pa mora dobiti vidno obličje z usmiljenjem med nami.

Iskreno zahvalo izrekam vsem duhovnikom, ki so bili včeraj in celo vso noč na voljo za sveto spoved. Bog daj, da so oz. ste doživeli to, kar je nam duhovnikom povedal papeški pridigar: „Spovedovanje je odlična vaja za našo osebno duhovno rast, kajti ko duhovniki poslušamo grehe drugih, odkrivamo svoje lastne grehe. Spovedovanje lahko postane čudovita vaja za osebno spoved“.

Zahvalo dolgujem tudi redovnicam, ki so ob večerih misijona prihajale v radijsko kapelo in vodile misijonsko molitev.

In nazadnje naj izrečem zahvalo še vam gospod nadškof metropolit Alojzij. Zahvala za vaše molitve in spodbude, zahvala za daritev svete maše in za vašo pastirsko besedo.