Sv. Veronika Giuliani

Radijski misijon | 19.03.2016, 08:56

Ena izmed lepot karizme sv. Frančiška je tudi to, da je bila ob njem sv. Klara, da se je torej frančiškova duhovnost od nekdaj razvijala v moški in v ženski obliki. Tudi danes je tako.

Bratje kapucini imamo mnogo svetnikov, med katerimi je morda najbolj poznan sv. pater Pij. In če bi iskali njemu podobno svetnico med svetimi kapucinkami, bi zagotovo ne bilo nobenega dvoma: to je sv. Veronika Giuliani, rojena v majhni vasi Marcatello v Italiji, leta 1660 (27. 12.). Tako kot sv. pater Pij in sv. Frančišek je tudi ona nosila na svojem telesu stigme - znamenja Jezusovega trpljenja. Njeno življenje pa ni bilo dejavno navzven, tako kot življenje sv. Pija, ampak je bilo skrito v tišini, molitvi, delu in trpljenju.

Ko se ji približamo, se nam zazdi težka svetnica, kot da ni iz našega časa; njena govorica je nenavadna, včasih trda, vezana na mistiko in predvsem na določeno askezo, ki ni takoj razumljiva. To je svetnica, ki živi spokornost v znamenju darovanja, žrtvovanja, odpovedovanja; vse, kar si je sama izbirala ali pa ji je bilo naloženo, vse to je bilo pogosto nerazumljivo. Nenavadno je, da je tudi sama nekega dne rekla, da dela »nore stvari, ki mi jih narekuje ljubezen«. Če jo opazujemo od blizu in jo tako razumemo v njeni norosti ljubezni, je sv. Veronika tudi danes, kot nekoč, svetnica, ki nam jo je dal Gospod za čas krize vere, da poživimo dela vere in ljubezni do Kristusa.

Oglejmo si torej njeno življenje vse od mladosti naprej. Kot napoved tega, kar je Veronika postala, je bil ogenj, ki ga je mama čutila v nosečnosti. In sama pripoveduje: "Že od male so me vsi imenovali 'ogenj'". Ko je pri petih mesecih ob neki priložnosti videla sliko presvete Trojice, se je izvila iz maminega naročja in odkobacala proti sliki. Tam je izgovorila svoje prve besede. Njena družina je bila v mestu zelo spoštovana in znana. Del vzgoje v njej so bili tudi molitev, zakramentalno življenje in vsakodnevno branje življenjepisov svetnikov. To slednje je v Veroniki zbudilo veliko hrepenenje po tem, da bi tudi sama postala mučenka, da bi svoje življenje dala za Kristusa. Pri šestih letih ji je umrla mama, ki je na svoji smrtni postelji vsako od še živih petih hčera posvetila eni od Kristusovih ran. Veroniko, ki je bila najmlajša, je posvetila Jezusovi srčni rani. To je zaznamovalo celotno njeno življenje in ne moremo zanikati, da je Jezus tudi po tem vstopil v prav poseben odnos z Veroniko. Že kot majhen otrok kaže globoko duhovno življenje, katerega del so tudi mistična doživetja. Tako se je nekoč, ko je spremljala mamo, ki je šla k obhajilu, povzpela na prste, iztegnila roko proti hostiji, ki jo je videla v velikem sijaju, in rekla: "O, kako lepa stvar. Tudi jaz jo hočem!" In takrat se ji je v hostiji prikazalo dete Jezus. Bila je odločna in premočrtna. »Po naravi sem trdoglava« (VI, 186), zapiše v nekem svojem pismu. Rojena je bila za vodenje in animiranje skupin. Vera ji je bila kot zrak, ki ga dihamo, hrana, ki jo uživamo; vse, karkoli je delala in mislila, je bilo povezano z vero. Tako je bila kot otrok navajena, da je svoje igrače nesla pred Jezusovo sliko in ga prosila, naj izstopi iz slike in se igra z njo. In Jezus je to storil ter v svoje roke vzel njene igrače. Drugič se je zgodilo, da je v vrtu nabirala rože in zopet se ji je pojavil Jezus, nabiral rožice z njo, potem pa ji rekel: "Jaz sem resnična rožica. Ne imej drugih kot sem jaz." Tako je Jezus vžigal v njej ljubezen do sebe, obenem pa ji je dal razumeti pomen trpljenja in kako velika je lahko njegova vrednost. Tako jo je Jezus pripravljal na njeno poslanstvo, a pri tem je ni silil, ampak ji je po videnjih in notranjih razodetjih dajal spoznavati svojo ljubezen do nje in jo pritegoval k sebi: "Izbral sem te za velike stvari," ji je nekoč rekel, "a morala boš veliko trpeti zaradi ljubezni do mene."

Veronika ima že kot otrok veliko ljubezen do revežev, v katerih se velikokrat sreča z Jezusom, in katerim da vse, kar ji pride pod roko: od hrane do svojih novih čevljev. Nikoli se ni spovedala, da bi bila kriva, če je zaradi tega kakšne stvari v hiši zmanjkalo. Oče kmalu ugotovi, kaj bo z njegovo hčerko, ko vidi njeno velikodušnost in veliko željo po trpljenju. A to mu ni všeč in jo želi zaposliti z drugimi mislimi, zato jo skupaj z drugimi sestrami pošlje v Piacenzo, da bi zamenjala okolje. Veronika ga poskuša ubogati, udeležuje se zabav in se nauči celo mečevati. Kmalu pa postane od vsega tega utrujena. Spoznava, da je drugačna od svojih prijateljic, da jo nekdo močno kliče na drugo pot. Nekdo, kateremu ne more reči ne.

Po vrnitvi v Mercatello se sooči z velikim nasprotovanjem svojega očeta, ki je že doživel odhod svojih treh hčera v samostan, najmlajšo pa bi rad obdržal zase. Veronika pri sedemnajstih zapusti rojstno vas in tam pusti vse svoje spomine. 28. 10. 1677 vstopi v samostan klaris kapucink v Citta di Castellu, kjer se je tri mesece prej učila branja in latinščine. Ob preobleki je bil navzoč tudi škof msgr. Sebastiani, ki je Veroniko predstavil sestram z besedami: "Ta bo postala velika svetnica!"

Kapucinke imajo za vodilo prvotno vodilo sv. Klare brez olajšav, ki ga je z reformo uvedla Maria Lorenza Longo in ga je leta 1538 potrdil papež Pavel III. Značilnosti kapucinske reforme so: strogo uboštvo in življenje, ločitev od sveta s klavzuro, preprostost v bratskem življenju in na prvem mestu intenzivno molitveno življenje, ponoči in podnevi. Naša Veronika pa najde v samostanu že znano ozračje. V času treh mesecev pred vstopom v samostan, ki jih je preživela pri stricu, piše: "Okušam velika nasprotja v sebi: svet, hudi duh in meso mi nalagajo preizkušnje, a vse prenašam s svetim mirom."

Petdeset let skritega življenja v majhni celici samostana v Cittá di Castello bi ostalo pozabljeno, če ne bi pod pokorščino pisala dnevnika svojih mističnih doživetij. Zbirka obsega 44 zvezkov na 21.000 straneh, pisanih s čudovito neposrednostjo, z izredno iskrenostjo, čeprav je slog precej okoren. Svetnica v skladu s frančiškovsko duhovnostjo podoživlja Kristusovo trpljenje in njegov križ z intenzivnostjo notranjega mučeništva, a hkrati z izrednim veseljem. Sama pravi, da ga piše "z veliko težavo in zmedenostjo, a vse iz ljubezni do Boga." Ob vsem pa doživlja veliko nasprotovanje hudega duha, ki se loteva nje ali pa listov, na katere piše (podobno lahko zasledimo tudi pri sv. Gemmi Galgani (+1903) iz Lucce, kjer so še danes vidna črna znamenja in packe, zaradi katerih so nekateri deli besedila zelo težko berljivi). To nas ne bi smelo čuditi, saj je sam Jezus Veroniki obljubil, da bodo od njenega pisanja imele korist mnoge duše. Njen jezik je preprost, brez okraskov, jasen, pravo nasprotje baroka, ki je v tistem času obvladoval tudi govorne značilnosti. Dnevnik je nekakšen prerez njene duše, vsega, kar se je v njej dogajalo. Prisluhnimo odlomku iz dnevnika, kjer opisuje svojo prvo noč v samostanu: "Prvo noč po preobleki, ki sem jo preživela v svetem oblačilu, se spominjam, da sem bila nekako vsa dvignjena zaradi novosti in spremembe, ki se je zgodila. Ko sem videla te zidove, je bil ves moj duh prav zadovoljen. Vse se mi je zdelo malo iz ljubezni do Boga. Naenkrat sem imela videnje našega Gospoda, ki me je prijel za roko. Slišala sem petje angelov in glasbo; v resnici se mi je zdelo, da sem bila v raju. Takrat sem zagledala ogromne množice svetnikov in svetnic; zdi se mi, da sem videla tudi Devico Marijo. Jezus pa je zelo slavnostno rekel: 'Ta je že naša.' Potem se je obrnil k meni in mi rekel: 'Povej mi, kaj želiš.' Jaz sem ga prosila za milost ljubezni do njega. Večkrat me je še vprašal, kaj si želim. Spomnim se, da sem ga prosila za tri milosti: 1. da bi vedno živela v skladu s stanom, v katerem sem; 2. da se ne bi nikoli ločila od njegove svete volje; 3. da bi me imel vedno križano s seboj. Vse to mi je obljubil in mi rekel: 'Izbral sem te za velike stvari, a veliko boš trpela zaradi moje ljubezni.' Te zadnje besede so ostale tako močno vtisnjene v moje mišljenje, da so mi bile v prihodnjih letih v veliko pomoč. Ko sem se soočila s kakim trpljenjem, sem pomislila: 'Spomni se, za koga je potrebno trpeti ...' Na ta način sem se trudila, da sem premagala vsako trpljenje. Vem, da sem ob tem videnju prejela še več razsvetljenj in razodetij, a se ne spominjam natančno in zato jih ne opisujem. Ko sem se vrnila vase, se mi zdi, da sem v naši celici videla veliko luč, a je v trenutku izginila. Ne vem, kako, a znašla sem se klečeča pred Križanim v svoji celici. Vedela sem, da sem šla počivat, a od zadovoljstva, ki sem ga nosila v sebi, nisem našla počitka. Drugega nisem rekla kot: 'Moj Gospod, kako velika milost je to, da si mi dal to sveto oblačilo'. Poljubljala sem ga, kakor tudi zidove in v sebi čutila izredno veselje. Zdelo se mi je, da vsi doživljajo isto, kot sem doživljala jaz. Vso noč sem ostala budna in šla zjutraj molit hvalnice. V sebi sem čutila tako zadovoljstvo, da ga nisem mogla razumeti."

Ko je bila Veronika še mlada novinka in je opravljala službo bolniške sestre, ji je zelo ugajal velik križ, obešen na steni. Težko je odtrgala pogled od Križanega in pogosto se je vračala predenj ter ga zrla. Govorila je: »Moj Gospod, prosim te za milost spreobrnjenja grešnikov, za vrnitev brezbrižnih k tvoji ljubezni …«

Veronikina duhovnost je iskanje intimnega in osebnega odnosa z Jezusom, želi se poistiti s ponižanim in trpečim Jezusom v ozračju pokore. Po naravi živa in nežna Veronika želi čutiti in izkusiti Jezusovo trpljenje, kajti zanjo je to priložnost, da se prava ljubezen prečisti in izkaže. Zato jo Jezus povede globoko v svojo intimnost in jo obdarja z božanskimi darovi. Veronika ljubi svojega Ženina in se mu daje kot devica, ki samo v njem najde polno izpolnitev in zadovoljstvo. Ona živi v Kristusu in - postane Kristus, zelo konkretno. Sama sebe imenuje ljubljena od križa, križana nevesta ... Dobro ve, da njen ženin ni zemeljski ženin, a to ne osiromaši njene ljubezni pa tudi ne jezika, ki jo izraža. Vsa in popolnoma želi biti njegova. Samo njegova. Želi si, da bi jo vzel za nevesto. Daruje se, ne more biti brez njega.

To ljubezensko združenje jo vso spreminja v Boga in jo vodi k prejemu Kristusovih ran. Na veliki petek, 5. aprila 1697, pri 37 letih, se je zgodila ta zunanja potrditev že izvršenega notranjega dogajanja. Prav ona, navdušena nad apostolom narodov, sv. Pavlom, ki ga imenuje "moj sveti Pavel", lahko na poseben način izreka njegove besede: "Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni."

Ponovno prisluhnimo njenemu duhovnemu dnevniku, kako opisuje prejem Kristusovih ran: »Jezus ji je rekel: 'Prišel sem, da bi te upodobil po sebi, želim te križati, sedaj bom izpolnil svoje obljube tudi v tebi!' Zagledala sem Križanega. S peresom ne morem reči skoraj nič o tem, kar sem takrat okušala in doživela. Spominjam se samo, da je v tistem trenutku iz Jezusovih ran kakor ogenj šinilo pet puščic, ena se mi je zarila v srce, druge v roke in noge. Čutila sem veliko muko in zdelo se mi je, da mi je srce prebodla ostra sulica, roke in noge pa veliki žeblji. Vrnila sem se vase z velikim hrepenenjem, da bi trpela, da bi se ločila od sebe in z veliko željo po spreobrnjenju grešnikov. Roke sem imela razprte in v celici je bila velika luč. Srčna rana je bila odprta in je puščala veliko količino krvi. Prizadejala mi je veliko bolečino, na noben način se nisem mogla premikati ... Ko sem videla ta znamenja, sem zaradi njih veliko jokala in prosila Gospoda, da bi jih skril pred pogledi vseh. 'O Bog, kakšno muko si mi s tem naredil!' Umila sem se in očistila kri, ki je bila na tleh ... S peresom ne morem opisati vseh čustev, ki mi jih je to povzročilo. Živela sem in obenem ne. Ne vem, ali sem bila v nebesih ali na zemlji, in v meni ni bilo nobene druge želje kot sodelovati z Bogom. Čutila sem, da me razjeda želja, da bi se vsi spreobrnili k Bogu. Govorila sem samo: Moj Gospod, tu sem vsa pripravljena za tebe, dajem življenje in kri za tvojo ljubezen."

Vsem tem milostim so sledile velike preizkušnje s strani sester, škofa, spovednika in Svetega sedeža. Nekaj mesecev po prejemu stigem ji je Jezus naročil, naj se pripravi na veliko trpljenje. In res: Sveti sedež je nastopil s preizkušnjami, ki so bile prav poniževalne. Prestavljena je bila v bolniško celico brez oken, ki so jo klicali 'temnica'. Tam je bila 50 dni. Pri sveti maši je bila lahko le ob nedeljah in še to na pragu vrat, v varstvu dveh sester, k obhajilu je niso pustili. Odvzeli so ji aktivno in pasivno pravico pri volitvah predstojnice, prepovedano ji je bilo iti k rešetkam, ki so ločevale sestre od zunanjega sveta, prepovedano ji je bilo komunicirati s komerkoli od zunaj, z izjemo spovednika in sester (ki so bile kapucinke), pisati pisma ... Razrešena je bila naloge učiteljice novink in podvržena proučevanju ran s strani škofa v prisotnosti prič. A tisti, ki trpi z njo, je njej ljubljeni ženin Jezus, ki ji je, da bi lažje zdržala vse te preizkušnje, naročil, naj v njegove roke še enkrat izroči svoje večne zaobljube.

To, kar nas pri Veroniki lahko začudi, je velik smisel, da združuje mistiko z veliko praktičnostjo. V času, ko je bila predstojnica, so postavili nekakšen vodovod, ki je napajal ves vrt, s posebnimi črpalkami pa so vodo napeljali tudi v bolniško sobo. Tudi sama je bila namreč precej časa v bolniški sobi in dobro je vedela, kaj pomeni ponoči in podnevi prenašati vodo v vedrih po štirih stopniščih. Kot vsi, ki so delali veliko pokoro, je bila trda do sebe, a do sester izredno nežna in pozorna ter v skrbi, da nobeni od njih ne bi kaj manjkalo.

Bila je tudi vzgojiteljica novink in poseben dokaz njene svetosti je tudi dejstvo, da je ena izmed njenih novink prav tako razglašena za blaženo: to je bl. Florida Cevoli. Svetost poraja svetost.

Veronika je umrla 9. julija 1727, to je 33 let po skrivnostnem prejemu rane v srcu. Danes nas preseneča takšna natančnost. V prvih urah dneva je trdno držala razpelo v svojih rokah in rekla nekaterim sestram svoje zadnje besede: "Našla sem ljubezen! Povejte to vsem! To je skrivnost mojih trpljenj in mojega veselja. Ljubezen se je pustila najti!" Vse mesto je prišlo v samostan, da bi se poslovilo od nje. Čeprav ni šla nikoli iz samostana, je glas o njeni svetosti preplavil Umbrijo in naredil iz nje skoraj legendo. Glas o njeni svetosti se je širil tudi zunaj Italije in kmalu se je začel proces za beatifikacijo, do katere je prišlo 1804, za svetnico pa je bila razglašena 1839.

Sv. Veronika je velika mistikinja križa in srca. Ljubezen jo je silila in želela je, da bi vsi ljudje pili iz tega vira Božje ljubezni in da pri tem nihče ne bi bil izključen. S svojim molitvenim pričevanjem in združenostjo z Bogom nam pomaga, da se spomnimo, kaj je naša največja naloga: da se ukvarjamo z Bogom. Sv. Veronika je milostno živela popolno in dosledno srčiko Frančiškovega Vodila, ki pravi: da »moramo predvsem iskati Gospodovega duha in njegovo sveto dejavnost in vedno moliti s čistim srcem …«. Postala je ne le žena, ki moli, ampak – podobno, kot sv. Frančišek - je sama postala živa molitev.

Danes njene telesne ostanke varuje samostan kapucink v Citta di Castellu, majhnem umbrijskem mestu, ki Veroniki dolguje precej za svoj sloves. V samostanu je tudi muzej sv. Veronike, ki ga je mogoče obiskati. Z njenimi relikvijami pa se hranijo tudi relikvije omenjene blažene Floride Cevoli, njene novinke in učenke. 16. maja 1993 jo je sv. papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo ter s tem dal vedeti, da je prvi sad svetosti to, da iz nje rastejo drugi svetniki. Kajti pisano je: "Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, sem svet!"