"Svet bo rešilo usmiljenje!"

Radijski misijon | 18.03.2016, 17:21

Šesti in hkrati zadnji misijonski govor je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa posvetil odnosu med usmiljenjem in Svetim Duhom. Razmišljal je o tem, kakšno mesto ima Sveti Duh v Božjem usmiljenju do nas in seveda kakšno vlogo ima Sveti Duh v našem medsebojnem usmiljenju.

Začel je z mislijo, da je Jezus v moči maziljenja Svetega Duha oznanjal blagovest ubogim, ozdravljal bolne, tolažil žalostne in delal dela usmiljenja. Dejal je: „Sveti Duh, ki je v Sveti Trojici poosebljena ljubezen med Očetom in Sinom, je tudi poosebljeno usmiljenje; kar pomeni, da je usmiljenje sámo. Z drugimi besedami: brez Svetega Duha bi bilo usmiljenje zgolj prazna beseda“. Sveti Duh je odpuščanje vseh grehov, kar lepo pove besedilo odveze, ki jo moli duhovnik pri sveti spovedi: "Bog, Oče usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina spravil svet s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkev podeli odpuščanje in mir."

V nadaljevanju govora je razmišljal o naši podobi Boga. Naše podobe so nemalokrat zelo čudne oz. napačne. „Na Boga gledamo kot na najvišje bitje, ki je Gospod časa in zgodovine; nanj gledamo kot na tistega, ki se človeku od zunaj ali od zgoraj vsiljuje.“ Prava podoba pa je tista, v kateri „je Oče z vsakim, ki trpi, z vsakim ki joka“. In to podobo bi moral v nas „Sveti Duh obnoviti“. „Sveti Duh torej obnavlja v nas resnično podobo Boga, ki je Oče, in ne strogi sodnik ali pa inšpektor, kot jih poznamo v vsakdanjem življenju, ki bi čakal, da mu odplačamo svoj dolg“.

Papeški pridigar je razmišljal tudi o tem, „zakaj se je v nas ljudeh zasidrala podoba Boga, ki ni najprej usmiljenje, pač pa je predvsem sodnik. Ta razlog je človeško trpljenje“. Navedel je dva citata: „Potem, ko se je zgodil Auschwitz, ni več mogoče verovati v Boga Očeta“ in drugi: „Trpljenje nedolžnih je trdna skala, na kateri je zasidran ateizem“. Na težko vprašanje o človekovem trpljenju je odgovoril z besedami: „Bog ne gleda ravnodušno, nekje od zgoraj, z varne razdalje, na trpečega človeka. Bog trpi, Bog je soudeležen pri naših dogodkih. Če ne posreduje, je to zaradi tega, ker hoče ljudem puščati svobodo in ker ve, da bo nekega dne on sam ponovno vzpostavil pravičnost. Tega ne bo storil tako, da bi pregnal zlo preko meja svojega stvarstva, ampak tako, da ga bo spremenil. Zlo bo spremenil v dobro, kot je to storil na križu, kjer je Jezus spremenil sovraštvo v ljubezen: ko je sprejel strup – kis pomešan z žolčem – je iz osrčja svoje ljubezni izlil na nas vodo in kri“.

Drugi del zadnjega govora je p. Raniero postavil na slogan: "Svet bo rešilo usmiljenje!". „Vemo pa, da mora biti človek sprejemljiv za Božje usmiljenje. Kajti če se človek upira, če noče sprejeti usmiljenja, mu ga Bog ne more vsiliti“. Z Jezusovim primerom je razložil, da se v življenju ne sme ravnati po starozavezni tezi „zob za zob“, ampak po Jezusovem vzgledu: ljubezen za zlo. Jezus ni uničil sovražnikov, ampak je uničil sovraštvo.

P. Raniero nas vabi, „da se zavemo, da nasprotje usmiljenja ni pravičnost, pač pa maščevanje. Jezus se z usmiljenjem ni zoperstavil pravičnosti, ker pravičnost in usmiljenje hodita z roko v roki. Usmiljenje je postavil nasproti zakonu povračila, zakonu "oko za oko, zob za zob". Ko Bog odpušča grehe, se ne odpoveduje svoji pravičnosti, odpoveduje pa se maščevanju“. S primeri je pokazal, kam vodijo povračilni ukrepi.

V svojem zadnjem govoru se je p. Cantalamessa zaustavil tudi pri zakonski skupnosti in družini, ki ju prav tako mora reševati usmiljenje. Poudaril je, da je „potrebno usmiljenje, vendar ne zgolj kot odpuščanje žalitev, ampak tudi kot sočutje, nežnost, vživljanje v drugega“. Zakonska skupnost je danes v veliki nevarnosti zaradi pritiska „sodobne miselnosti, ki pravi: uporabi in zavrzi“. Namesto tega bi morali zakonci uporabljati slogan: uporabi in zakrpaj! „Naše stare mame so bile specialistke v krpanju. Ko smo si nekoč raztrgali obleko, smo jo zakrpali in je nismo kar tako zavrgli. Če torej to krpanje naobrnemo na zakonski par, kaj to konkretno pomeni? Pomeni, da takrat, ko se pojavi nek majhen spor, ni potrebno takoj pomisliti, da je treba vse zavreči in izbruhniti, češ: ločiva se, vsak naj gre svojo pot. To so strašne besede! Raztrganino je potrebno ponovno zakrpati. Včasih se da to narediti tako popolno, da se zakrpano mesto sploh ne opazi“. „Sv. Pavel nam glede tega daje zelo dragoceno pravilo, ko pravi: "Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču." In nadaljuje: "Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu." In še: "Nosíte bremena drug drugemu."“

In še nekaj citatov:

„Najprej je Bog, ki je veliki Oče usmiljenja, in je poslal svojega Sina Jezusa, kot utelešeno usmiljenje. On, Jezus, pa nam je poslal Svetega Duha, kot drugega Tolažnika.“

„Bistveno delo Svetega Duha pri usmiljenju je naslednje: spremeniti v srcih ljudi podobo, ki jo imamo o Bogu, potem ko smo grešili. Mislim, da je eden od vzrokov oz. razlogov, če ne kar glavni, za oddaljevanje modernega človeka od vere prav naša popačena podoba o Bogu Očetu. Sveti Duh pa lahko to podobo prenovi, očisti.“

„Vzel sem kozarec vode, ga pokazal ljudem in rekel: Kaj je potrebno storiti, da človeku dokažeš, da pijača, ki mu jo ponujaš, ni zastrupljena? Kateri dokaz je najbolj prepričljiv? Najbolj bo ljudi prepričalo to, da iz istega kozarca ti sam prvi narediš nekaj požirkov. Tako bodo vsi brez težav verjeli, da pijača ni zastrupljena. Potem pa sem nadaljeval: Poglejte, prav to je storil Bog na križu. On je prvi izpil čašo trpljenja vse do dna, da bi nam dokazal, da to ni strup. Trpljenje ni prekletstvo, ampak ima v sebi dragoceni biser. Sveti Duh nam pomaga vse to razumeti.“

„Sveti Duh nima rok, nima oči, nima nog, da bi tolažil, da bi pobožal, da bi naklonil tolažilen pogled. Potrebuje nas, potrebuje naše oči in naše roke, da bi bil lahko Tolažnik, da bi opravljal svoje poslanstvo Tolažnika in zaščitnika“.

„Svet bo rešilo usmiljenje! Sveta ne bo rešila ljubezen do lepote, ampak lepota ljubezni! Naj ponovim še enkrat: Sveta ne bo rešila ljubezen do lepote, ki je dvoumna, ampak lepota ljubezni!“

„Na začetku med možem in ženo ni usmiljenja, pač pa ljubezen, včasih tudi zelo očarljiva ljubezen. Po nekaj letih, včasih pa že prav kmalu, le po nekaj mesecih skupnega življenja začenjata odkrivati omejenosti. Pojavljajo se zdravstvene težave, včasih finančne težave in podobno. Priplazi se rutina, navajenost. Prav usmiljenje je tisto, ki lahko reši zakon pred tem, da bi zdrsnil po nevarnem pobočju navzdol.“

„Poznal sem dober in zavzet krščanski zakonski par, ko sta bila zakonca tudi po dolgih letih skupnega življenja zelo povezana, ker sta se zares srčno ljubila. Nekoč sem ju vprašal, kako da sta kljub težavam vztrajala. Mož mi je odgovoril: "Pri tem nama je pomagala zelo preprosta stvar. Na poročni dan sva si obljubila, da ne bova šla nikdar v posteljo, preden bi si odpustila, če bi bilo pač potrebno, in si to pokazala s poljubom ali pa vsaj s stiskom roke. Temu sva bila zvesta in to naju je reševalo in ohranjalo v medsebojni ljubezni."