br. Metod Benedik
VIDEO: Br. Metod Benedik: "Bodimo Gospodu hvaležni!
Radijski misijon | 17.03.2016, 14:42
Peti dan radijskega misijona se je relikvija sv. p. Pija ustavila v kapucinski in župnijski cerkvi sv. Cecilije v Celju. Od tam smo opoldne prenašali slovenso sveto mašo. Somaševanje prisotnih duhovnikov je v nabito polnem svetišču vodil škof Stanislav Lipovšek.
"Kaj nam ostane drugega, kot da smo Gospodu hvaležni, da nam vedno znova pošilja može in žene, po katerih nam iskazuje svoje usmiljenje in dobrotljivost. In kaj nam preostane drugega, kot da po teh velikih srednikih božjega usmiljenja, prosimo, da bi tudi nas prežemala trdna vera, in neomajno zaupanje v Gospoda. In nenazadnje, da bi tudi po nas tudi drugi ljudje začutili, da nas Gospod nikoli ne izgubi izpred oči, da smo mu otroci, ki jih ima rad," je med drugim v pridigi povedal br. Metod Benedik, ko se je ustavljal o zgledih sv. p. Pija in sv. Leopolda Mandića.
Pridigo objavljamo v celoti:
Bratje in sestre, kraj Betanija nam je iz evangelija dobro znan: domačija Lazarja in njegovih sester Marije in Marte. Pa se podajmo tja. Lazar je umrl, pokopali so ga, sestri pa pričakujeta, da se pri njih oglasi hišni prijatelj Jezus. Res pride, toda takrat je Lazar že nekaj dni v grobu. Marta gre Jezusu naproti, in se začne pogovor: Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš. Jezus ji je rekel: tvoj brat bo vstal. Marta mu je dejala: Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan. Jezus ji je rekel: Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to? Odgovorila mu je: Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, božji Sin, ki prihaja na svet.
Pomislimo na tesarjevega sina iz Nazareta, o katerem so njegovi poslušalci ugotavljali: velik prerok je vstal med nami. Drugi so spet rekli, da je po njem in v njem Bog obiskal svoje ljudstvo. In ta prerok, o katerem njegovi rojaki omalovažujoče pravijo, saj je to vendar tesarjev sin, dobro poznamo vso njegovo žlahto, ta prerok zagotavlja Lazarjevi sestri: tvoj brat bo vstal. In še več: lahko bi rekli, da v tej okoliščini, ob mrtvem prijatelju, ob grobu, ob žalujočih sestrah predstavi sebe v vsej božanskosti: jaz sem vstajenje in življenje. Nikoli nihče ni mogel izreči takih besed, vsa človeška zagotavljanja so se vedno razblinila, če ne prej, ob izteku človekovih let, on pa zagotavlja življenje, zagotavlja to, kar je človekova največja dragocenost, življenje, ki ne mine. V priliki, ko o sebi spregovori kot o dobrem pastirju, zatrjuje: jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju, življenje torej, ki ne pozna več konca. To je njegovo poslanstvo: obujati življenje, posredovati življenje, ohranjati življenje.
Stopimo zdaj na bregove genezareškega jezera, v kraje, ki so Jezusu bili tako ljubi; rad se je tam zadrževal, tja so k njemu prihajale množice, tam so poslušali njegovo besedo, tam so uživali kruh, ki ga je blagoslovil in razlomil. Tam so potem, ko je nasitil lačno množico, iz njega vrele besede, ki so vabile k veri vanj, k zaupanju njegovi besedi: Jaz sem kruh življenja. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. 51 Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Številni, ki so se nasitili, besede o večnem življenju niso mogli sprejeti in so ga zapustili. Gospod izzivalno sprašuje najožji krog svojih prijateljev: Ali hočete tudi vi oditi? Peter pa na to pravi: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, božji Sin.
Kakšna izpoved vere! Evangelist Janez, ki je popisal dogajanje ob svatbi v Galilejski Kani, potem ko so učenci videli Jezusovo dejanje, njegovo znamenje, poudaril: njegovi učenci so verovali vanj. Ali bi mar pustili ne le čolne in mreže ob jezeru, ampak še veliko več, svoje domače, svoje družinsko okolje, če se ne bi v njih začela porajati vera v tega Nazarečana, ki jih je že takoj od začetka presenečal. Vera, ki je preživljala tolika nihanja, toliko navdušenja in toliko padcev – spomnimo se na veliki petek – je vendarle v njih rasla, postajala je v resnici "trdna vera", kot je poudaril apostol Peter. In kakšno zaupanje v Gospoda: h komu naj gremo, besede večnega življenja imaš! Še na drug način je Peter izpovedal svojo vero in zaupanje v Gospoda: Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Nismo se spraševali, ali naj gremo ali ne, nismo ugibali, kaj bo z našimi domačimi, ni nas skrbelo, kako se bom preživljali: šli smo za teboj, zaupali smo ti na besedo.
Verovati Gospodu, zaupati vanj, brez pomislekov se zanesti nanj! Pred nami se lahko zvrste številni možje in žene, katerih vera je bila neupogljiva, katerih upanje in zaupanje v Gospoda je tudi v težkih preskušnjah ostajalo neomajno. Božja beseda nam tokrat postavlja pred oči očaka Abrahama. S kakšnim ponosom so Judje poudarjali, da je njihov skupni oče Abraham. Pa so v svojem ponašanju, da so njegovi potomci, očitno pozabljali tisto, kar je bilo zanj najbolj značilno: da je namreč Bogu prisluhnil, da se je nanj v popolnosti zanesel, da je živel iz prepričanja, da Bog vodi njegove korake. Ta njegova drža, smer njegovega življenja, je zvenela kot stalni odmev na božje povabilo: ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoj zarod za teboj, od roda do roda! Človeku kar zazvene v ušesih besede, ki jih je Mojzesov naslednik v vodenju izraelskega ljudstva iz sužnosti Jozue pribijal: Izberite si, komu hočete služiti; jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu. Kako krepke so bile besede judovskega veljaka Matatija, ko njega in njegove okupator sili k odpadu od vere v enega Boga: kraljevim ukazom ne bomo pokorni in od svoje vere ne bomo odstopili ne na desno ne na levo! Ali nas mar te odločne izpovedi vere ne vodijo kar same od sebe k sklepu: Poslušal bom Boga, ga častil in bom zvest njegovim zahtevam, k iskreni prošnji: Gospod, okrepi mojo vero, da bom vedno pripravljen dati račun in slediti tvoji volji. Vem, da me boš podprl, vem, da me nikoli ne boš pustil samega, vem, da slišiš moje klice k tebi; prosim te ostani z menoj.
Pred seboj imamo tale čas relikvijo sv. patra Pija. Kot da se uresničuje tisto, kar je povedal svojim najbolj zvestim prijateljem in učencem malo pred smrtjo: "Pridite na moj grob. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z menoj. Zdaj bom tam jaz čakal na vas. Pridite na moj grob in prejeli boste več kot prej." Nismo na njegovem grobu, imamo pa pred seboj relikvijo, ki nam tega velikega svetnika našega časa približa, kot da je med nami. Resnično razsežnost tega velikana je vsaj kolikor toliko doumel njegov dolgoletni prijatelj duhovnik. Galeone. Zapisal je: "Njegova duhovnost je bila odsev Jezusove duhovnosti. Pater je v polni meri doživljal križanega Kristusa, podoba vstalega Kristusa pa se je ljudem, ki so prihajali k njemu, zrcalila v revnih, ki jim je pomagal, v bolnih, ki jih je ozdravljal, in na prav poseben način, v grešnikih ki jih je spreobračal. Bil je velika tolažba za človeško trpljenje. Spoštovan v življenju, velik in cenjen v večnosti." Lahko bi rekli: nenehno uresničevanje Gospodove besede: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, nenehni odsev Gospoda, ki je prišel na svet kot živa uresničitev božje dobrotljivosti in ljudomilosti. Redovnica sestra Consolata, ki je patra poznala dolga leta, je o njem rekla: "Bil je oznanjevalec božjega usmiljenja. Sam je imel navado reči: `Sem prinašalec božjega usmiljenja, toda število spreobrnjenih bo znano šele v nebesih."
In še druga močna osebnost je tokrat zelo povezana z nami: sv. pater Leopold Mandić. Oba patra kapucina, Pija in Leopolda, je papež Frančišek postavil za posebna zavetnika svetega leta usmiljenja; oba sta bila skozi dolga leta številnim ljudem, ki so iskali pot k Bogu, glasnika in posrednika božjega usmiljenja, bodisi v spovednici bodisi v pogovoru, ki je v razbolele duše spet vlival upanje in pogum. Pater Leopold, v letu 1905/06 spovednik v kapucinskem samostanu v Kopru, je sicer največji del svojega življenja deloval v Padovi. Koliki so prihajali k njemu, kolikim je vlival novo upanje. Ko je leta 1942 umrl, je šlo od ust do ust: umrl je svetnik. V pismu prijatelju je ta mož zapisal: "Ko verujemo v Kristusa, dajemo Bogu najvišje priznanje. Poslušni Bogu, ki nam je govoril, premagujemo hudobnega duha, ki je grešil z napuhom. Hudobni duh se najbolj boji naše ljubezni do Boga. Ta ljubezen je resnično prijateljstvo, ki dvoje srce tako tesno združi med seboj, da postaneta drug drugemu cilj, in se tako spremenita v eno samo srce." Iz te tesne povezanosti z Gospodom je izhajal Leopoldov usmiljen in dobrotljiv odnos do ljudi, ki so prihajali k njemu. Usmiljenja do grešnikov se je naučil od Jezusa. Ko so se čudili njegovi velikodušnosti, je rekel. "Glejte, on nam daje zgled" in je pokazal na križ. Nismo mi umrli za duše, ampak je on prelil zanje svojo kri." Pošalil se je: "Če bi mi Jezus očital preveliko velikodušnost pri spovedovanju, bi mu rekel: Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskončne ljubezni umrl na križu."
To sta dva svetnika, ki sta nam blizu, blizu pa predvsem zato, ker sta bila blizu Gospodu Bogu. Slišala sta njegov glas in mu v živi veri sledila kot Abraham. Globoko v sebi sta čutila, da je Gospod tisti, ki ima, kot je rekel Peter, besede večnega življenja. Globoko v sebi sta bila prepričana, da je Gospod tisti, ki je resnično bogat v usmiljenju, priganjala ju je misel, da sta dolžna vsem ljudem posredovati božje usmiljenje. Nosila ju je vera, da je Gospod za slehernega od nas pri Očetu prostor pripravil, da je vsak človek tako dragocen pred Bogom, da je sam božji Sin zanj šel na križ.
Kaj nam ob vsem tem preostane drugega kot globoka hvaležnost Gospodu, da je med nami, da nas poživlja z vero in trdnim zaupanjem vanj, da nam zagotavlja neminljivo srečo pri Očetu, da je za slehernega od nas življenje in vstajenje. In kaj nam preostane drugega kot da smo Gospodu hvaležni, da nam vedno znova pošilja može in žene, po katerih nam izkazuje svoje usmiljenje in dobrotljivost. In kaj nam preostane drugega, kot da po teh velikih srednikih božjega usmiljenja prosimo, naj bi tudi nas prežemala trdna vera in neomajno zaupanje v Gospoda, in ne nazadnje, da bi tudi po nas mnogi ljudje začutili, da nas Gospod nikoli ne zgubi izpred oči, da smo mu otroci, ki jih ima rad.
Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa bo v današnjem misijonskem nagovoru razmišljal o našem človeškem usmiljenju. Prisluhnili mu boste lahko ob 17. uri. Za osebni telefonski pogovor bo nato med 18. in 20. uro na voljo br. Matej Nastran. Molitev rožnega venca iz radijske kapele bodo ob 20. uri vodile sestre salezijanke.
Kot običajno, ob 21. uri sledi ponovitev nagovora p. Cantalamesse in predstavitve sv. Leopolda Mandiča, ki jo je pripravil br. Vinko Škafar. Spomnimo pa še, da je jutri v sklopu radijskega misijona spovedni dan, ko bo v več cerkvah po Sloveniji od jutra do večera priložnost za sprejem zakramenta svete spovedi.
