Sveti Leopold Mandić, znamenje usmiljenega Očeta

Radijski misijon | 17.03.2016, 11:24

V današnjem misjonskem dnevu se ustavljamo ob liku sv. Leopolda Mandića, neutrudnega spovednika, ki ga je papež Frančišek ob sv. patru Piju iz Pietrelcine imenoval za zavetnika jubilejnega leta usmiljenja, saj je bil večino svojega duhovniškega življenja zelo iskan spovednik. Zdi se, da je njegova svetniška podoba zelo blizu papežu Frančišku.

Ker ste poslušalci Radia Ognjišče seznanjeni s slikovitim življenjepisom p. Leopolda Mandića, se bom ob življenju le na kratko ustavil in raje predstavil misli, ki so jih o njem napisali papeži in drugi. Naj v uvodu samo še omenim razširjevalca "sistema župnijskih celic za evangelizacijo" Pier Giorgia Perinija1, župnika zelo sekularizirane župnije sv. Eustorgija v Milanu, ki mi je kot neznancu z navdušenjem govoril o sv. Leopoldu Mandiću, ki je v njegovi župniji zelo priljubljen in ga od vseh svetnikov verniki najbolj častijo, čeprav ima večmilijonsko mesto Milano številne svoje milanske svetnike.

Sveti Leopold Mandić se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem v Boki Kotorski v globoko verni družini z dvanajstimi otroki. Bogdana, kot so mu pri krstu dali ime, so odlikovali močan značaj, pobožnost, dobrota in marljivost. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red - dobil novo ime Leopold - ter po končanem študiju filozofije in teologije 20. septembra 1890 v Benetkah prejel mašniško posvečenje.

Pater Leopold je želel vse svoje življenje posvetiti delu za krščansko edinost, predvsem med pravoslavnimi in katoliškimi kristjani. Klica te misli je v njegovem srcu vzklila že v mladih letih. Takoj po novi maši je prosil predstojnike, naj ga pošljejo na Vzhod kot misijonarja edinosti. Zaradi njegovega krhkega zdravja in govorne napake so bili v zadregi. Nekajkrat je bilo videti, da se bodo njegovi veliki načrti le uresničili. Tri leta je živel v Zadru, dobro leto v Kopru, kratek čas na Reki in od 1923 v Padovi.

Bog mu je dal razumeti, da je njegov Vzhod v Padovi, da je njegov misijon v spovednici v posredovanju Božje tolažbe ljudem z odpuščanjem grehov in iskanjem rešitev v duševnih stiskah. Zadal si je nalogo, da bo v spovednici ravnal tako, kot bi moral ravnati, če bi v resnici deloval za edinost z drugimi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal duhovno tolažbo, sprejel s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan. Hotel je premostiti velike razdore med ljudmi ter graditi resnično skupnost vere in dobrote. Tako je pater Leopold preživel večji del svojega življenja v Padovi, kjer je deloval kot neutruden ter iskan spovednik in duhovni voditelj. Ko je 30. julija 1942 umrl, so ljudje govorili: umrl je svetnik. Padovčani so predvsem z nepričakovano množično udeležbo na pogrebu pokazali, kaj jim je pomenil svetniški in vedno razpoložljivi spovednik p. Leopold Mandić.

Za blaženega ga je razglasil blaženi papež Pavel VI., za svetnika pa sveti Janez Pavel II.

Širina, s katero je sprejemal grešnike, bi utegnila koga zavesti, da bi jo imel za znamenje prevelike popustljivosti. Toda morali bi se poglobiti v Božje usmiljenje kakor pater Leopold, da bi mogli pravilno oceniti njegovo dobroto in velikodušnost v odpuščanju. Dovolj je pomisliti, kako je bil preudaren in natančen v vseh stvareh, pa bomo zlahka iz njegovega delovanja črtali vsako lahkotnost. Usmiljenja do grešnikov se je naučil od samega Jezusa, zato je rekel tistim, ki so se čudili njegovi velikodušnosti: "Vidite, on nam daje zgled - pri tem je pokazal na Križanega - nismo umrli za duše mi, ampak on, on je prelil zanje svojo Božjo kri."

Pater Leopold se je živo zavedal, da ima v nebesih mater, ki skrbi zanj; ljubil je Marijo in trdno zaupal v njeno dobroto in močno priprošnjo. Vsak dan je zmolil več rožnih vencev. Kadar je šel kje mimo Marijine podobe, jo je počastil in pozdravil nebeško Mater. Vsak dan je obiskal Marijino kapelico na samostanskem vrtu. Ob nedeljah je šel rad v baziliko sv. Justine v Padovi in pred podobo carigrajske Bogorodice molil za edinost vseh kristjanov. Pred to podobo je večkrat položil svoje pisne prošnje, predvsem za edinost kristjanov.

Blaženi papež Pavel VI. je ob slovesni Mandićevi beatifikaciji med drugim dejal: "Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti blaženega Leopolda je njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem je pa šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedovancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal. To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdaj prej, velik in neprecenljiv dar Božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči."

Papež Janez Pavel II. pa je zapisal: "Sveti Leopold ni zapustil teoloških razprav in književnih del, ni očaral sveta s svojo visoko kulturo, ni klical v življenje družbeno-socialnih ustanov. Njegova veličina je drugje: v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega življenja, v skritosti spovedne sobice. Če z eno besedo povzamemo njegovo življenje, moramo reči: bil je spovednik! Prav v tem, da je posvetil svoje življenje bratom in sestram, ki so vpili po Božjem usmiljenju, ki so iskali Boga, njegov mir, njegovo tolažbo in vedrino, v tem je njegova veličina."

Papež Frančišek navaja kardinala Albina Lucianija, poznejšega papeža Janeza Pavla I., v pogovoru v novi knjigi "Božje ime je usmiljenje", kjer pravi:

"Kmalu potem, ko je papež Pavel VI. razglasil Leopolda Mandića za blaženega, sem prebral homilijo, ki jo je o njem napisal kardinal Albino Luciani. Prihodnji papež Janez Pavel I. je v homiliji dejal: 'Vsi smo grešniki!' Pater Leopold se je te naše žalostne resničnosti zelo dobro zavedal. Tudi mi bi se je morali. Nihče se ne more v nedogled izogibati manjšim ali večjim spodrsljajem. Neki duhovnik, prijatelj kardinala Lucianija, poznejšega papeža Janeza Pavla I., ki se je hodil spovedovat k patru Leopoldu, mu je očital: 'Pater, preveč ste prizanesljivi.' Leopold se je začudil: 'Jaz pa prizanesljiv? Sinko, prizanesljiv je bil Gospod! Za grešnike nisem umrl jaz, ampak Gospod. Kdo bi lahko bil prizanesljivejši do razbojnika na križu in vseh drugih?'" To je kardinal Luiciani povedal v homiliji o Leopoldu Mandiću, in to navaja v svoji novi knjigi "Božje ime je usmiljenje" papež Frančišek.

Češki kipar Otmar Oliva, ki ga je duhovno spremljal jezuit Tomáš Špidlík, je na kipu sv. Leopolda Mandića, ki je v centru Aletti v Rimu, s kretnjo rok nakazal, "da je sv. Leopold poslušal z obema ušesoma, z obeh plati. Poslušal je glas ljudi, ki so prihajali k njemu in hkrati je poslušal Boga, ki je bil z njim. Spovednik sedi med njima, med spovedancem in Bogom, da bi obnovil neposredni dialog med človekom in njegovim Stvarnikom. Zato posluša obe plati. Podoben je prevajalcu, ki poseže samo v trenutku, ko Božja beseda za človeka postane nerazumljiva. Kip patra Leopolda, ki je v rimskem Centru Aletti, nas uči pravega dialoga, ki združuje ljudi med seboj in Stvarnikom." (p. Tomáš Špidlík). In to je bil sv. Leopold Mandić.

Pater Damaz Rijavec, biblicist, doma iz Trnovega nad Novo Gorico, ki je bil kot študent Mandićev spovedanec v Padovi, mi je nekoč dejal, da je ob prejemanju zakramentalne odveze od sv. Leopolda "fizično" čutil pretok Božje milosti, ki se je med odvezo izlivala v njegovo dušo.

Akademik in pisatelj Alojz Rebula je v rubriki Credo, kjer objavlja svoje razmisleke v tedniku Družina, zapisal, da bi mu bila napoved leta Božje pravičnosti "bolj pri srcu kot napoved leta (Božjega) usmiljenja", toda zlahka se je vdal v to drugo obliko, prepričan, da ima vrh Cerkve vse drugačen razgled nad duhovnim stanjem sveta kakor on sam, zraven pa, da ima ta vrh skozi zgodovino asistenco Duha. Za svoj sprejem usmiljenja je kmalu dobil potrditev, ki ga je pretresla. To je bila epizoda iz življenja p. Leopolda Mandića, ki je bil med dvema vojnama znamenit in čudežen spovednik v Padovi. Vse mesto je vedelo, h komu se človek v tistem mračnem času lahko zateče po tolažbo.

 

Nekega dne je stopila k njegovi spovednici ženska, obupana nad posmrtno usodo svojega brata, ki ga je imela za pogubljenega. Pater ji je zastavil nekaj vprašanj.

"Je hodil v cerkev?" "Ne."

"Je molil?" "Ne."

"Je preklinjal?" "Ja."

"Kaj pa vi?" "Hodila sem v cerkev in prejemala obhajilo."

"Ali verjamete, da v trenutku govori iz mene, spovednika, Jezus Kristus?" "Verjamem."

"Rečem vam: Gospod je v svojem usmiljenju vzel nekaj vašega dobrega in ga prenesel na vašega brata. On je rešen."

Ni mogla verjeti, pa je rekel: "Verjamete, da iz mene govori Kristus? Rešen je!"

Zgled mi je dal, pravi Alojz Rebula, žarek vpogleda v to, kar utegne napraviti Božje usmiljenje. Kako utegne reševati na način, ki je onkraj vseh naših predstav, to se pravi, da lahko človek z molitvijo ali dobrimi deli vpliva na neznane okoliščine in neznane ljudi, za katere pa bo zvedel na onem svetu. Tako je kristjan lahko več kot odprt temu cerkvenemu letu, ki je klic k usmiljenju in dejanskemu reševanju, seveda ob človekovem usmiljenem odnosu do svojega brata, človeka.

Znani nemški kardinal Walter Kasper je pred petimi leti na praznik sv. Leopolda Mandića, 12. maja 2011, ovrednotil in zelo poudarjal njegovo ekumensko poslanstvo, predvsem njegov prispevek k duhovnemu, molitvenemu ekumenizmu. Na misel mi prihaja zanimiv mozaik v svetišču sv. Leopolda Mandića v Osijeku na Hrvaškem nad oltarjem, na katerem svetnik s pogledom na Bogorodico z desno roko kaže na papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagora. Zdi se mi, da bi lahko podoben mozaik postavili v edini Mandićevi cerkvi v Sloveniji, na Ptuju, kjer sv. Leopold Bogorodici priporoča papeža Frančiška in moskovskega patriarha Kirila. Zanimivo, najbrž ni samo naključje, da so prav na isti dan, 5. februarja letos, napovedali srečanje papeža Frančiška in moskovskega pravoslavnega patriarha Kirila na Kubi in pripeljali relikvije sv. Leopolda Mandića v baziliko sv. Petra v Rimu. Če se lahko svetnikom priporočamo na zemlji, da za nas prosijo pri Bogu, potem lahko sv. Leopold, podobno kot je na zemlji, tudi v večnosti prosi za edinost med katoliško in pravoslavno Cerkvijo.

Sv. Leopold Mandić je zelo sodoben svetnik, ker je znamenje usmiljenega Boga Očeta in veliki priprošnjik za cerkveno edinost; je simbol ljubečega in usmiljenega Boga Očeta ter vzornik duhovnega ekumenizma.