"Dovolj je greha!"

Radijski misijon | 16.03.2016, 17:54

Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je četrti misijonski govor posvetil pripravi na zakrament svete spovedi. Razmišljanje si je zamislil kot „neke vrste potovanje, velikonočni izhod. Pri tem mislimo na podobo izhoda Izraelskega ljudstva iz Egipta naproti obljubljeni deželi, iz Egipta greha v obljubljeno deželo svobode“.

Potovanje iz suženjstva v svobodo, od greha do odpuščanja, je razdelil na štiri etape. Na prvi etapi je potrebno prepoznati greh. V pomoč nam je spraševanje vesti. In vsem je p. Raniero pomagal s vprašanji ob Jezusovih blagrih. Na drugi etapi se mora zgoditi kesanje greha. „Tretja etapa je v tem, da dokončno prenehamo z grehom“. „Bistvo te tretje etape je v tem, da rečemo: Dovolj je greha.“ In za četrto etapo je dejal: „Z izrazom sv. Pavla bomo temu rekli: potrebo je uničiti telo greha. Kaj to pomeni? Pomeni, da se moramo osvoboditi grehov, ki smo jih nakopičili v svojem življenju.“

V nadaljevanju govora je predstavil še zakrament svete spovedi. Med drugim je tudi povedal: „Trenutek spovedi je trenutek, v katerem je posameznemu verniku priznano edinstveno dostojanstvo. Med mašo je vsak vernik eden od občestva, je skoraj kakor številka. Pri spovedi pa vsa Cerkev in vse odrešenje obstaja samo za to eno samo osebo.“ Poudaril je, da je pri spovedi „priložnost, da srečamo vstalega Jezusa, ki ti dovoli, da se dotakneš njegovih ran in ti reče: pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpuščeni.“

Ob koncu četrtega nagovora se je papeški pridigar obrnil na duhovnike, spovednike. Rekel jim je: „Spovedniki ne smejo biti najprej sodniki, ampak predvsem delilci Božjega usmiljenja. Ne začnite takoj spraševati spovedanca z neosebnim tonom, kdaj, kolikokrat, kako ... ne sprašujte torej po vrsti in številu grehov. Jezus ni ravnal tako ... ne z Zahejem, ne s Samarijanko. Na začetku se je preprosto potrebno zadovoljiti z iskrenim kesanjem. Ko pa bo spovedanec postopoma poglobil svoj odnos z Bogom, bo sam začutil, da bi se spovedal bolj natančno, bolj popolno, da bi se s tem zares osvobodil vsega, kar ga kot greh bremeni.“

In sklep govora je bila še beseda o dveh izrednih spovednikih: o sv. Leopoldu Mandiču in sv, p. Piju.

V pomoč za spraševanje vesti zastavljena vprašanja p. Cantalamesse ob Jezusovih blagrih:

"Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo."

Ali sem ubog v duhu? Sem ubog v svoji notranjosti, kar pomeni, da se izročam Bogu? Sem svoboden in nenavezan na zemeljske dobrine? Kaj mi pomeni denar? Ali skušam živeti preprosto in skromno? Ali pa je tudi mene prevzel duh potrošništva? Ali se moje srce zgane ob strašni revščini, v katero so pahnjeni milijoni mojih bratov in sester?“

"Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo."

Ali je zame žalost izvir nesreče in kazen, kot to dojemajo neverni ljudje ali pa je zame priložnost, da bi bil bolj podoben Kristusu? Sprašujem se, kaj so vzroki moji žalosti? So isti, kot jih pozna Bog ali pa kot jih pozna svet? Dobro vemo, kaj povzroča depresije in žalosti v svetu: to je pomanjkanje stvari, ki človeku ugajajo. Vzroki za Jezusovo žalost pa so bili: trdosrčnost Jeruzalemčanov, trpljenje vdove iz Naima ... skratka, trpljenje drugih. Jezus ni bil ganjen nad samim seboj, ampak nad drugimi. Kaj pa jaz? Ko sem žalosten, ko sem malodušen, h komu se zatekam po tolažbo? K Božji besedi? Grem pred Najsvetejše? Molim rožni venec? Ali pa sedem pred televizor; morda začnem brskati po internetu? Ali pa še slabše: se zatekam k stvarem, ki mi škodujejo?“

"Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali."

Ali sem krotak? Ali pa sem morda nasilen v konkretnih dejanjih? Kot vemo, obstajajo tudi druge vrste nasilja: recimo v besedah, v mislih. Ali obvladujem jezo, da se ne izraža navzven; in še prej: ali obvladujem jezo znotraj sebe? Ali sem prijazen in vljuden do mojih najbližjih in najdražjih?“

"Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo."

V svetopisemskem jeziku je pravičnost sinonim za svetost. Tukaj si moramo zastaviti zelo preprosto vprašanje. To vprašanje seveda najprej zastavljam sam sebi in s tem seveda tudi bratom redovnikom in sestram redovnicam, ki me v tem trenutku poslušate. Jasno pa je, da to vprašanje zastavljam vsem: Ali čutim v sebi lakoto in žejo po svetosti, ali pa sem se sprijaznil s povprečnostjo, mlačnostjo? Ali telesna lakota milijonov ljudi gane moje srce in me povabi na pot iskanja pravičnosti ali pa se predajam malomeščanskemu, udobnemu življenju? Ali se zavedam, koliko jaz osebno in družba, v kateri živim, prispeva k logiki bogataša iz evangelija, ki se še zmeni ne za reževa pred vrati njegove palače?“

"Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli."

Ali sem usmiljen? Kako se odzivam na napake svojega brata, sestre, svojega sodelavca: ali je moj odziv sodba in obsojanje ali pa ga opravičujem in sem do njega usmiljen?“

"Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali."

Ali sem čist v srcu, čist v svojih namenih, čist v svojih mislih? Ali delam stvari zaradi Boga ali pa zato, da bi me drugi videli? Poleg čistosti srca – namenov, poznamo tudi čistost ustnic – besed, ki pa je v tem, da je naš govor : da – da, in ne – ne. Čistost ustnic je tudi v tem, da ne preklinjam. Pomembna je tudi čistost oči, se pravi čistost našega pogleda. Tukaj gre za našo držo, da skušamo nadzorovati tisto, kar vstopa v nas skozi pogled, skozi oči. Nikakor pa ne smemo, pod pritiskom javnega mnenja, ki nas prepričuje, da je danes vse dovoljeno, zanemarjati čistosti telesa. Ali skušamo gojiti vse te različne odtenke čistosti, ki so danes še posebno potrebni?“

"Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi."

Ali sem graditelj miru? Ali prinašam mir med razdvojene in morda celo sprte strani? Kako se obnašam v konfliktnih položajih, ko se krešejo mnenja, ko so v igri različni interesi ... začenši seveda v svoji družini? Ali se trudim za to, da bi pripovedoval zgolj o dobrem, ki ga opazim? Kadar je to mogoče: ali uporabljam pozitivne besede in namerno puščam ob strani čenče, opravljanje, ki so kot ljulka in ustvarjajo številna nesoglasja?“

"Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo."

Danes, hvala Bogu, v našem delu sveta nismo preganjani, kakor so preganjani številni kristjani v nekaterih drugih delih sveta. Morda pa se nam le godi krivica, da zaradi svoje vere še vedno nimamo dostopa do določenih mest. Kako se na tak položaj odzovemo? Ali se skušamo združevati s Kristusom in sprejeti ta ponižanja kot sestavni del našega življenja ali pa takoj krenemo v protinapad?“