Sv. Lovrenc Brindiški: Pogum, Bog je vedno z nami!

Radijski misijon | 16.03.2016, 10:37

Življenje sv. Lovrenca Brindiškega, kapucinskega duhovnika, je nekaj izrednega in čudovitega. Rojen je bil 22. julija 1559 v ugledni krščanski družini v mestu Brindisi v južni Italiji. Pri krstu so mu starši dali ime Julij Cezar in ga lepo vzgajali v krščanskem duhu. Že v otroških letih je kazal veselje do duhovniškega poklica. Ko je v božični osmini pred jaslicami skupaj z drugimi otroki recitiral kratke nagovore ali pel božične pesmi, je nastopal tako pogumno in odločno, da so ga vsi občudovali in mu tudi ploskali. Kmalu sta mu umrla oče in mati. Pri štirinajstih letih je prišel v Benetke, kjer je imel prve šole pri Sv. Marku.

Med tem je šel večkrat s prijateljem obiskat kapucinski samostan in že takrat je začutil plamen navdušenja za službo Gospodu v redovniškem poklicu. Med kapucini se je tako dobro počutil, da je s šestnajstimi leti vstopil v kapucinski red, leta 1575 začel noviciat v Veroni, kjer so mu dali ime Lovrenc. Potem je v Padovi študiral filozofijo in teologijo. Bil je zelo nadarjen in učen. Ko je opazoval udobno življenje velikih mest, zatočišče svobodomislecev v Benetkah in trdnjavo materialističnega svetovnega nazora v Padovi, je hotel zadoščevati za grehe s pokoro, z molitvijo in s pridnim študijem. Leta 1582, ko je bil star 23 let, je bil posvečen v duhovnika.

Ves se je zatopil v Sveto pismo, ki se mu je tako vtisnilo v spomin, da je rekel, da bi ga v izvirnem besedilu lahko dobesedno znova napisal, če bi se izgubilo. V prvih letih duhovniške službe je deloval kot misijonar in pridigar v italijanskih mestih. Postal je izredno nadarjen govornik. Cerkev, v kateri je govoril, je bila navadno že več ur pred njegovo pridigo čisto polna. Imel je izreden dar za jezike, bil je pravi poliglot in je lahko pridigal v nemščini, češčini, grščini, francoščini, španščini ter na ta način iz protestantizma spreobrnil veliko duš. Hebrejsko je znal tako dobro, da je lahko pridigal Judom.

Leta 1599 se je napotil v Prago in tam ustanovil kapucinski samostan. Med potjo se je ustavil v Gradcu in se nadvojvodu Ferdinandu tako priljubil, da je takoj sklenil pridobiti kapucine za svoje dežele. Že naslednje leto so položili temeljni kamen za kapucinska samostana na Dunaju in v Gradcu. Zaslovel je, ko je kot odposlanec cesarja Rudolfa dosegel pomoč nemških knezov proti Turkom, ki so z bitko pri Lepantu, 1. oktobra 1571, sicer izgubili svojo premoč na morju, na kopnem pa so še vedno ogrožali Evropo. S svojo pridigo je tako navdušil, da je v bitki pri Stolnem Beogradu leta 1601 krščanska vojska premagala dosti močnejšo turško vojsko.

Jezdil je na čelu vojske samo s križem v roki. Čeprav so streljali nanj, mu noben strel ni preluknjal niti redovne obleke. Turki so izgubili 30.000 mož; ker pa je bila njihova vojska še vedno dosti močnejša od krščanske, so po nekaj dneh tvegali novo bitko, a so bili spet premagani. Vsa krščanska vojska, Nemčija in ves krščanski svet, so hvaležno pripisovali zmago svetniškemu kapucinu. To je bilo torej 82 let preden je leta 1683 bl. Marko iz Aviana, spet kapucinski duhovnik, pripomogel k veliki zmagi nad Turki pri Dunaju. Potem pa je Lovrenc, ki je postal general kapucinskega reda, še naprej živel kot preprost redovnik.

Bil je zares prava podoba sv. Frančiška. Po obedu je v kuhinji pomival posodo. Čeprav je opravljal veliko dolžnosti, je delo tako uredil, da je imel vedno dovolj časa za vsakdanjo molitev. Obiskoval je katoliške dežele, seveda peš, in pridigal. Sodobniki so mislili, da se je na zemlji prikazal nov apostol. Ljudje so mu prihajali naproti v trumah ter mu na pot trosili cvetje in zelenje. O njegovi pridigarski vnemi priča deset zvezkov njegovih pridig. Razlage k Svetemu pismu, ki jih je napisal, razodevajo za tiste čase vsega spoštovanja vredno znanstveno razgledanost. O načinu izražanja bi lahko rekli, da je bil moderen.

Ker so poznali njegov dar za diplomacijo, so ga papež Pavel V., cesar, vojvodi in predstavniki mestnih držav pogosto naprošali, da je zanje opravljal težavne, pomembne in zaupne diplomatske naloge. Lovrenc jim ni odrekel prošenj. Kot odposlanec miru je imel tudi te naloge za apostolat, zlasti kadar je šlo za ogroženost Cerkve. V prepiru Benetk z Rimom je pomirjevalno posredoval. V Benetkah so ga obiskovali patriciji in mogočni dož, ki so pri njem iskali nasvet. Leta 1614 je bil sposoben vzpostaviti mir med Francijo in Španijo. O njem lahko trdimo, da je vseboval tiste posebne darove, ki so krasili prve apostole Cerkve.

V njegovem življenju vidimo polnost poguma in smelosti, kar je imel od Kristusa, katerega duha je nosil v sebi skozi vsa dolga in naporna leta. Bil je močan v besedi, še bolj pa je pridobival ljudi za krepostna dejanja s svojim zgledom. Posebno pozornost vzbuja njegova moralna moč, ki ga je usposabljala za neustrašno in vztrajno oznanjevanje evangelija kot dobre novice. Dve veliki ljubezni njegovega življenja sta bili sveta maša in še prav močno Devica Marija, kateri je pripisoval milost svojega poklica, uspeh pri apostolatu in še posebno svoje znanje hebrejščine. Gledal je nanjo kot na izvir milosti in ljubeznivo mater.

Sveta maša je bila središče njegovega obstoja. Večkrat je ostal v slavljenju in zamaknjenju, jokajoč v ljubezni in adoraciji. Ravnal se je po spoznanju, da z lepo, prijazno in miroljubno besedo doseže več kakor z izzivajočim nastopom, tako tudi kot zagovornik miru in pravičnosti. Z apostolsko odkritosrčnostjo je ožigosal nasilno ravnanje kraljevega namestnika v Neaplju z zatiranim ljudstvom. Leta 1607 je bil po njegovi zaslugi ustanovljen kapucinski samostan v Ljubljani. Škof Hren je z veliko slovesnostjo posvetil novo kapucinsko cerkev. V sprevodu je bilo dvajset tisoč ljudi iz 35 župnij ter šeststo zastav.

Po uspešno opravljenih nalogah je 22. julija 1619 v Lizboni izčrpan umrl. Pokopan je v Villafranca del Bierzo v Španiji. Sv. Lovrenc nam z mnogimi svetniki daje spoznanje in pogum, da je Bog s svojo previdnostjo vedno z nami, da se nam ni treba bati ne sedanjosti ne prihodnosti. Vrniti se moramo k molitvi, k veri, upanju in ljubezni.