"Nikoli ne smemo obupati nad Božjim usmiljenjem."

Radijski misijon | 15.03.2016, 17:50

V tretjem misijonskem govoru v programu Radia Ognjišče je papeški pridigar premišljeval o Jezusovemu nauku o Božjem usmiljenju. Zaustavil se je pri treh prilikah o usmiljenju v 15. poglavju Lukovega evangelija. Svoj govor je p. Cantalamessa naslonil na besede papeža Frančiška, zapisane v apostolski spodbudi Veselje evangelija: "Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom."

P. Raniero nas je v začetku spomnil, da se Jezus besedo evangelij prvič uporabi na začetku javnega delovanja: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15). Izrečeno je bilo vabilo vsem: verujte dobri in veseli novici! Papeški pridigar je razložil, da je pred Jezusom pomenilo spreobrnjenje: „spremeniti življenje, spremeniti navade, kar je pomenilo: vrniti se nazaj“ . Z Jezusovim učenjem pa se pomen spremeni: „Sedaj spreobrniti se ne pomeni več vrniti se nazaj, ampak pomeni narediti skok naprej in vstopiti v Božje kraljestvo, ki je prišlo med ljudi povsem zastonj“. Ko je spregovoril o prilikah o usmiljenju (o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu), je opozoril, da vse prilike govorijo o Božjem veselju.

Ob koncu prvega dela tretjega govora se je papeški pridigar obrnil na duhovnike, ki morajo poosebljati očeta iz prilike o izgubljenem sinu. „Vsak od nas mora biti oče, ki objame grešnika, ko se vrača iz kakršnega koli grešnega stanja. Mi mu moramo iti naproti, ga duhovno objeti, ga sprejeti, mu dati čutiti, da je ponovno dobrodošel doma“. In ko je govoril o nalogi spovedovanja, je lepo rekel: „ko duhovniki poslušamo grehe drugih, odkrivamo svoje lastne grehe. Kolikokrat me je ob poslušanju grehov drugih pretreslo in sem v sebi zavzdihnil: "O Bog, saj to je tudi moj greh!" Spovedovanje torej lahko postane čudovita vaja tudi za osebno spoved“.

P. Raniero je zanimivo razmišljal o priliki o izgubljeni ovci. Rekel je: „Danes se med nami ta prilika udejanja na zelo nenavaden način: 99 ovc je zapustilo stajo in so se izgubile, ena pa je ostala v staji. Težava pa je v tem, da se mi duhovniki, služabniki Božje besede, pa tudi drugi pastoralni delavci, ukvarjamo ves čas s tem, da hranimo in češemo ovco, ki je ostala v staji, ni pa nam kaj dosti mar za preostalih 99 ovc, ki so izgubljene, daleč, nekje zunaj“.

V drugem delu tretjega misijonskega govora si je papeški pridigar zastavil vprašanje: „kakšen je odgovor na Božje usmiljenje? Vprašanje je, če in kako mi ljudje sprejemamo Božje usmiljenje“. Odgovor je iskal ob Petrovi zgodbi zatajitve in med drugim dejal: „Luka pa nam prinaša neko pomembno podrobnost. Pravi namreč, da je Jezus, ko je zapuščal veliki zbor, šel mimo Petra in ga pogledal. In Peter se je zjokal. To pomeni, da je bil Jezusov pogled tako poln usmiljenja, brez očitkov. Predstavljajmo si, če bi bili mi v tej vlogi; kaj bi bilo v našem pogledu. Verjetno očitki, zaničevanje. Jezus pa je pogledal Petra z neskončnim usmiljenjem. In prav to je ganilo Petrovo srce“. Za lažje razumevanje je p. Cantalamessa navedel še Judovo zgodbo izdajstva in potem sklenil: „Zakaj eden, ki je Jezusa zatajil in drugi, ki ga je izdal, končata na tako različen način? Zakaj se eden razjoka in postane prvak apostolov, drugi pa se obesi? Odgovor je preprost. Peter je zaupal v Jezusovo usmiljenje, Juda pa ne“. Poudaril je: „Nauk, ki prihaja iz teh zgodb, iz Petrove in ostalih, je zelo jasen: nikoli ne smemo obupati nad Božjim usmiljenjem. Če bi obupali, bi to pomenilo, da imamo naš greh za večji od Božjega usmiljenja“.

Ob sklepu govora je papeški pridigar še razmišljal o grehu proti Svetemu Duhu. Rekel je: „To je greh proti Svetemu Duhu. Zavračati, upirati se navdihu Svetega Duha, ki trka na tvoje srce, da bi se spreobrnil in se prepustil Bogu. Če se torej neka oseba zakrkne in zavrača Boga, zanika svoj lasten greh, Bog ne bo na silo vdrl skozi vrata. Greh, ki ne more biti odpuščen, je vztrajno odklanjanje odpuščanja grehov“. Govor je sklenil z zgodbico: „Ko je nekoč nek otrok slišal pripovedovati zgodbo o Judu Iškarijotu, je s tipično otroško nedolžnostjo rekel katehistinji: "Juda se je obesil na napačno drevo. Izbral je figovo drevo." "In kaj bi moral izbrati", ga je začudeno vprašala katehistinja. "Moral bi se obesiti Jezusu okrog vratu."“

In zdaj še nekaj citatov iz tretjega misijonskega govora p. Raniera Cantalamesse:

„"Spreobrnite se in verujte!" ne pomeni dveh različnih stvari, ampak pomeni eno in isto: Spreobrnite se, to je – verujte! Sprejmite zastonjski Božji dar. In to, to pa je vesela novica! Zato ima papež prav, ko pravi, da evangelij napolnjuje z veseljem, ker govori o Bogu, ki nam zastonjsko prihaja naproti v svojem Sinu Jezusu, da bi nam podaril odrešenje“.

„Na kratko se ustavimo ob izgubljeni ovci, ki se je spreobrnila. Spreobrnila? Morda vas je ta misel nekoliko presenetila. A če dobro pomislimo, Jezus v tej priliki dejansko govori o spreobrnjenju izgubljene ovce. Toda kaj je storila ovca za svoje spreobrnjenje? Je morda sama pricapljala nazaj v stajo? Ne, nič ni storila. Edino, kar je storila je, da se je pustila prijeti. Pastir je šel ponjo. To je torej smisel, ki ga Jezus razvija v prilikah o usmiljenju. Vedno znova govori o veselju, evangelij je izvir veselja, je oznanilo veselja“.

„Prilike o Božjem usmiljenju so prilike, ki kakor rahel dež pronicajo v vsakdanje življenje. Koliko ljudi se je spreobrnilo samo zato, ker so prisluhnili tem prilikam, ki prihajajo iz Jezusovih ust. Te prilike govorijo vsem, govorijo pravičnim, naj bodo pozorni, da ne bi imeli svoje pravičnosti za lastno zaslugo, ampak za zastonjski Božji dar. Hkrati pa se morajo vedno spraševati, če so zares pravični“.

„Evangeliji nam pogosto govorijo o Jezusovih očeh. Morda je Jezus izžareval svoje usmiljenje bolj s pogledom, kot z besedami. Tudi za nas je pomembno, kako lahko s pogledom izražamo usmiljenje. Vsak človek lahko nakloni dobrohoten pogled, razumevajoč pogled, pogled poln solidarnosti, včasih tudi pogled, ki izraža pripravljenost z drugim deliti krivdo. To so pogledi, ki vzpostavljajo stik v nasprotju s tistimi, ki med nami gradijo zidove“.

„V skladu s katekizmom katoliške Cerkve sta le dva greha, ki lahko zaustavita, preprečita Božje usmiljenje. To sta t.i. greha proti Svetemu Duhu. Sta pa naslednja. Prvi: "Domišljati si, da se lahko zveličamo brez naših zaslug", kakor je učil stari katekizem. Seveda pa se moramo danes varovati druge skrajne drže, ki je enako nevarna: domišljati si, da se bomo zveličali zaradi naših zaslug, ne pa po milosti in veri. Ste razumeli razliko? Tisti, ki ste se kot otroci na pamet učili katekizem, se boste spomnili, da je prvi greh proti Svetemu Duhu "domišljati si, da se bomo zveličali zaradi naših zaslug". Današnji greh pa je: "domišljati si, da se bomo zveličali brez naših zaslug, in ne zaradi Božje milosti". Drugi greh pa je obup: "Obup nad lastnim odrešenjem".“

„Vse je lahko odpuščeno. Božje usmiljenje je brezmejno. Vsaj dokler živimo, kajti ko se bo končal čas preizkušnje, čas naše svobode, tam bomo poklicani, da damo odgovor. Tam bo tudi Božja sodba. Dokler pa smo na tem svetu, ni večje stvari, kot je božja moč, Božja volja, da odpušča grehe“.