Skriti zakladi za zidovi kapucinskih samostanov

Polno prgišče lepote | 16.03.2016, 07:30 Blaž Lesnik

Ko so se v 17. stoletju bratje kapucini razširili po vsej Evropi in prišli tudi na slovenska tla, ob prizadevanjih za ohranitev vere med preprostim ljudstvom niso pozabili na ohranjanje pisane besede. Vsi kapucinski samostani so imeli knjižnice, ki kljub stoletnim viharjem še danes hranijo prave knjižne zaklade. Posebej izstopata knjižnici v Krškem in Škofji Loki.

Znamenitost kapucinskega samostana v Škofji Loki je knjižnica p. Romualda Marušiča. Njena največja dragocenost je kar 21 inkunabul, to je knjig, ki so bile natisnjene pred uradno letnico rojstva tiska, torej pred letom 1500. Najstarejša med njimi je iz leta 1473. Med rokopisi je najznamenitejši Škofjeloški pasijon kapucina, po katerem se knjižnice danes imenuje, p. Romualda, iz leta 1721. Gre za je najstarejše v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo, opremljeno z režijskimi opombami. Danes šteje kapucinska knjižnica okoli 5.200 knjižnih enot starejšega fonda, ki imajo status kulturnega spomenika, in okoli 24.000 enot novejšega fonda, ki vključuje tudi serijske publikacije. Velja za eno najdragocenejših knjižnic na Slovenskem.

Tudi kapucini, ki so se leta 1644 nastanili v Krškem, so za svoje delovanje, študij in pripravo pridig, potrebovali knjižnico. Bogata baročna kapucinska knjižnica še danes domuje v zgornjem nadstropju samostanske stavbe, poleg prostorov sodobno urejene Valvasorjeve knjižnice Krško. Je ena redkih knjižnic, ki skoraj štiri stoletja ostala v istem prostoru in z istim pohištvom. V njej se je ohranilo 1500 knjig, med njimi tudi dela Janeza Svetokriškega. Omeniti pa velja tudi ohranjen katalog iz leta 1695, ki velja za enega najstarejših knjižničnih katalogov na Slovenskem.