Sveti Feliks Kantališki - človek kruha

Radijski misijon | 15.03.2016, 13:23

"Poglej, kaj je storil Veličastni Bog: Mislil sem, da z vstopom v samostan ne bom nikoli več jedel kruha, on pa me je napravil za gospodarja vsega kruha v Rimu." Tako je zavzdihnil Feliks Kantališki, preprosti brat kapucin, ko je med letoma 1550 in 1583 v splošni lakoti, ki je večkrat zajela mesto Rim, ubogim delil kruh, ki ga je sam, ubogi brat, prejemal in delil naprej.

Ko je premeril svoje življenje manjšega brata, je ocenil, da ne počne nič drugega, kot nosi kruh na svojih ramah. S kruhom je ravnal z vso skrbnostjo, nikoli pa ga niso videli, da bi ga odrezal zase.

Razen nekoč, ko se je znašel pri neki ženi v Rimu, Olimpii Orsini po imenu, ki je bila že v osmem mesecu nosečnosti. Imela je velike zdravstvene težave, izgubila veliko krvi in bila povsem brez apetita, zato so se bali, da bo umrla.

Feliks pa je iz svoje malhe vzel kruh in košček mesa ter ji dejal: "Želim, da jeva skupaj." Gospa je jedla z velikim apetitom, da so se spet zbali, da ji bo škodilo. Toda ne. Od tedaj naprej je imela zdrav apetit in otrok se je rodil živ in zdrav.

To ni bilo edinkrat, ko je brat Feliks pomagal nosečnicam. Livia Carpi je pričevala, da je prišel k njim po miloščino in v hiši videl mnogo žita, ki pa je žal plesnelo. Pretreslo ga je, tako da sta skupaj prosila Boga, da bi se žito osušilo. Eno uro sta molila: "Slavljen bodi Bog!" Potem je gospa zmlela žito, spekla kruh za vso družino in še krofe za prijateljice.

Od kod se je po Božji previdnosti vzel ta manjši brat in prišel v mesto Rim?

Prišel je s podeželja, iz lepe Rietske doline sredi Apeninskega polotoka, kjer se je rodil leta 1515. Starša sta bila revna, sta mu pa skupaj z življenjem v zibelko položila še trdno vzgojo in vero. Kot je bil običaj, je že kot otrok postal pastir in delavec na polju bogatega meščana. To delo je opravljal 20 let in sredi narave je močno čutil, da ga Bog priteguje s svojo milostjo. Težko delo ga ni naredilo grobega, ampak je ostal vljuden in prijazen do vsakogar. Molil je rad, Boga je ljubil, toda hrepenenja po posvečenem življenju si ni upal priznati.

Vse dokler ni nekega dne oral na polju in sta dva mlada, neubogljiva vola med oranjem podivjala. Ko ju je Feliks skušal umiriti, sta ga podrla in poteptala, tako da je plug zapeljal čezenj. Kmetje so mislili, da ga bodo našli mrtvega, pa je dobil le odrgnino. Iz hvaležnosti Bogu se je odločil, da bo čim prej uresničil svojo srčno željo in odšel v samostan. Gospodar kmetije mu je hvaležen za vse, kar je pri njem dobrega storil, podelil blagoslov, potem pa je ne več rosno mlad, pri 28 letih, odšel v bližnji samostan h kapucinom.

Poznan je bil po svoji pobožnosti in zaupljivi drži, zato so mu predstojniki kmalu podelili zahtevno in odgovorno službo pobiralca miloščine za samostan v Rimu. To službo je opravljal 40 let, vse do svoje smrti.

S svojo malho, obešeno prek ramen, je ponižno hodil po rimskih ulicah od hiše do hiše in s svojim lepim značajem nagovoril vsakogar. Trkal je na vrata revnih in bogatih; pri bogatih je prosil, pri revnih pa večkrat delil. Za vsakogar pa je imel besedo tolažbe in spodbude. Postal je vsakdanja podoba rimskega mesta. Sebe je imel za samostanskega osla, ki opravlja najnižja dela in nosi vsa bremena. "Nisem brat," ga je bilo večkrat slišati, "marveč samo prebivam pri bratih in sem njihovo tovorno živinče."

Toda v resnici je bil zelo zavzet brat. Vedno buden je sobrate tudi opominjal, če je bilo v njihovem redovnem življenju kaj graje vredno. Imel je navado reči: "Rad bi te nekaj opomnil …" Njegov magister v noviciatu je povedal takole: "Brat Feliks je bil izredno ljubezniv, ne le z brati, ampak tudi z mnogimi ubogimi osebami. Bil je prijatelj vsem, tudi menihom in redovnikom, ki so bili naši sosedje."

Ves čas bos, brez sandal in ogrnjen z zakrpano haljo, je vsak dan prekrižaril mesto. Dnevno je obiskoval bolnike, tako da je veljalo, da ni bilo bolnišnice, ne hiše, kjer bi imeli bolnika, pa bi jih brat Feliks ne obiskal. S sabo je nosil nekaj zelišč s samostanskega vrta, kruh, oljčno olje, vino in morda kakšen kos obleke. Ostal je pri bolniku in mu stregel, nad bolnim delom telesa pa z razpelom, ki jih je sam izdeloval, napravil znamenje križa.

Do bolnikov je imel globoko sočutje. Brat Alessio, ki je hodil z njim po miloščino, je zaznal, da se je Feliks ob tem, ko je reveže oskrboval, "v sočutju skoraj spremenil v bolnika samega."

Rad je skladal preproste pesmi in bolnike vabil, naj zapojejo skupaj z njim:

"Kdor težki križ poljubi,

Jezus Kristus mu obljubi,

da v nebesa pride srečno,

in pa v slavo večno."

Ob tem pa je jokal. Za bolne je molil ves čas na poti, vedno pa je šel molit v cerkev takoj, ko se je vrnil v samostan. In čudeži so kar cveteli.

Najbliže pa so mu bili otroci in žene, ki so pričakovale otroka. To je bil navdih za njegovo vero. Dejal je, da kadar vidi nosečo ženo, se mu zdi, kot bi videl nosečo Devico Marijo.

Takšna je bila Feliksova duhovnost - sila preprosta in povezana z vsakdanjim življenjem. Ker ni znal brati, je vso svojo teologijo nabral iz tega, kar je slišal od svojih učenih bratov duhovnikov. Na pamet je znal mnoge molitve v latinščini. Najraje od vsega je imel božič. Svojemu bratu Marcu je zaupal, da "v adventnem času ne moli drugače, kot premišljuje Dete iz Betlehema."

Neko božično noč so videli brata Feliksa moliti pred kipom Božje Matere Marije, ko mu je polagala v naročje Jezuščka, ki se je igral z njegovo brado. Ta podoba je prišla v ikonografijo tega svetnika.

Sploh je znano, da je šel zvečer, ko so šli bratje spat, v cerkev, pogledal, če ni tam nikogar, in potem v svetišču ostal dolge ure. Nekoč pa mu je sledil eden od bratov in ga videl, kako moli - pleše in skače - od veselja pred Gospodom. Molil je s telesom in dušo.

Bil je kot otrok pred Bogom, zato so ga imeli otroci zelo radi. Jemal jih v naročje in jih ljubkoval, kot bi imel v naročju malega Jezuščka. Učil jih je tole pesmico in po njih jo je kmalu prepeval ves Rim:

"Pastirčki, ki bedite,

k Jezusu pojdite,

Jezus Kristus sladki, lepi,

vol in osliček, glej, v sreči.

Verbum caro factum est,

pod srcem Matere Marije."

Njegova ljubezen do otrok je obrodila mnoge čudeže. Glas o tem, kako Feliksova navzočnost pomaga pri porodu, je bil znan po vsem Rimu. Ko se je približeval čas poroda, so noseče matere klicale ponj. Znani pa so tudi primeri, ko so Feliksove molitve pomagale k zanositvi parom, ki niso mogli imeti otrok.

Kadar pa se je kakšen preveč občutljiv mož ali žena pritoževal nad zakonskimi tegobami, ga je Feliks podučil z opominom, rekoč: "Pripravite se na preizkušnje, kajti zakoni brez Boga se začnejo v veselju in končajo v žalosti. Oni, ki temeljijo v Bogu, pa imajo najprej v sebi žrtev, na koncu pa veselje." To je podkrepil s spoznanjem, da "kadar nekdo postane redovnik, ljudje mislijo, da je svoje življenje žrtvoval za Boga, toda korak za korakom lahko začne uživati dobrote tega sveta. On/a, ki se poroči, pa ima na začetku veselje medenih tednov, potem pa se začnejo pretresi, nadležni soprogi, soproge, uporni otroci in druge težave."

Sam se kot redovnik ni pustil podvreči udobju. Čeprav mu je skozi roke drselo veliko dobrot, je vedno ostajal skromen. Odločitev za to je naredil že ob vstopu v samostan, ko si je dejal:"Ali bom to storil zares ali pa sploh ne bom začel." In je storil.

Njegova duhovnost je temeljila na evangeliju, na Vodilu svetega Frančiška ter na Konstitucijah manjših bratov kapucinov. Njegova drža je izražala ljubezen, preprostost in konkretnost v dejanjih – v nežni vzdržljivosti sredi grobega vsakdana. Moč za življenje in delo pa je črpal iz molka in molitve, spokornosti in kontemplacije.

Tako je preprosti brat Feliks prvi med kapucini dosegel svetost oltarja. V času, ko so Evropo in Cerkev pretresali splošna zmeda in družbeni spori, je ta mali brat živel povezan s Kristusom in ga prinašal ljudem na ulicah.

Papeži in pomembne glave tedanje družbe so iskali rešitve, ker je nezadržno propadalo staro in nastajalo še nepoznano novo. Začetke je dobivala nova doba, ki je v središče postavila človeka, počasi, toda vztrajno pa pozabila na Boga.

Prav takrat, na prelomu časov, pa je imel ta svetnik sebe za navadnega oslička, ki ljudem prinaša Božji blagoslov. Vse, kar se mu je zgodilo, je imel za Božji dar. Za vse se je Bogu zahvaljeval, tudi za sramotenje nesramnežev po ulicah, zato je kmalu postal znan pod imenom "frater Deo gratias", "brat Bogu hvala".

Umrl je na binkoštni praznik 18. maja 1587. Ko je leta 1700 papež Inocenc XII. obiskal celico, revno in tesno, kjer je blaženi Feliks živel štirideset let, je rekel: "On, ki je bil na tej zemlji samo preprost brat in je pobiral miloščino za svoje brate, vlada sedaj z Bogom v nebesih in ga bodo zaradi njegove svetosti častili veliki in odlični ljudje po svetu, in bo tako zasenčil blišč in sijaj vseh knezov in vladarjev tega sveta."

Svetega Feliksa upodabljajo kot kapucina z beraško malho in napisom Deo gratias, ali pa z Jezuščkom v naročju. Pogosto ga častijo kot zavetnika otrok.