„Kdo si lahko domišlja, da je pravičen?! Kdo si lahko domišlja, da je brez greha?“

Radijski misijon | 14.03.2016, 21:55

V začetku drugega govora je papeški pridigar p. Raniero naredil povezavo med prvim in drugim govorom, ko je ponovno spomnil na podobo Božjega usmiljenja, „ki je kakor kopel Betésda ali še bolje, kakor prostrano in neizmerno globoko morje. Kdor vstopi vanj, je ozdravljen“. A za ta vstop potrebujemo pomoč, zato je p. Raniero dejal, da je njegov „namen je prav ta, da vam pomagam vstopiti in vas spodbujam, da bi se vrgli v véliko morje Božjega usmiljenja“.

V drugem govoru se je p. Cantalamessa ustavil pri evangelijih, ki nam pomagajo zazreti se v Jezusa. „Ko se je Jezus učlovečil, je postal vidno obličje nevidnega Očeta“. „Po prerokih in v psalmih je Bog že razglasil svojo zastonjsko ljubezen, ki ne more postati tržno blago. Toda kljub temu nenehnemu vztrajanju pri zastonjskosti ljubezni, so ljudje svojo vero doživljali kot oklep, ki ga predstavljajo zapovedi in številni predpisi. V tej njihovi veri dejansko ni bilo prostora za usmiljenje“. V nadaljevanju je predstavil farizeje in njihovo trdosrčnost, potem pa se je posebej zaustavil pri treh odlomkih, ki so čudoviti primeri Božjega usmiljenja: Jezusovo srečanje z Zahejem (Lk 19), s prešuštnico (Jn 8) in grešnico v Simonovi hiši (Lk 7).

Drugi nagovor je p. Raniero sklenil s pomenljivimi besedami: „Jezusova beseda: »Zahej, splezaj dol!« je morda v tem trenutku nagovorila koga izmed vas: »Pridi ven iz tistega svojega nevtralnega položaja. Podvizaj se. Pridruži se množici. Ne množici farizejev, ampak množici, ki je Cerkev.

Zaupati vam moram, da je ta razlaga delovala tudi name. Ko sem nekoč nekoliko raztreseno poslušal evangelij, in sem slišal prav to besedo: »Zahej, splezaj dol!«, sem jo slišal, kakor da je namenjena prav meni. Kakor da bi mi Jezus rekel: »Hej, Raniero, splezaj z drevesa, spusti se iz svoje raztresenosti! Pazi, kaj delaš.« Vzemimo si k srcu tudi to skromno spodbudo. In če je kdo podoben Zaheju in posluša Božjo besedo z varne razdalje, ker želi spoznati kaj novega o Jezusu, vendar brez obveznosti, brez stika s Cerkvijo, ne da bi se javno izrekel za vernika, člana Cerkve, bi mu rad rekel, da je morda to povabilo, povabilo, da splezaš z drevesa, namenjeno prav njemu. Kajti če človek ne spleza z drevesa, Jezus ne bo nikoli mogel iti v njegovo hišo“.

In zdaj še nekaj citatov iz drugega govora:

„Farizeji so vzpostavili obsežno zbirko zapovedi, na temelju katerih so javni grešniki, prostitutke in drugi, njim podobni, živeli v nasprotju z Mojzesovo postavo in predpisi. Ob tem so pa farizeji spregledali druge zapovedi, kot je recimo ljubezen do bližnjega in odpoved obsojanja drugih, kar je bilo v Mojzesovi postavi še veliko pomembnejše. Farizeji so počeli podobno, kot običajno zelo pogosto počnemo tudi mi: poudarjamo kot najpomembnejše tiste stvari, ki jih mi počnemo, jih pa drugi ne delajo. Oblikovali so si torej moralo v skladu s svojimi koristmi in potrebami“.

„Kaj stori Jezus, ko je v hiši sam z Zahejem? Ali mu začne žugati s prstom, rekoč, kaj je storil, ali pa kaj mora storiti, koliko mora povrniti. Ne, nič od tega. Pogleda ga z neskončno ljubeznijo, ki je bila v Jezusovem pogledu. Lahko si samo predstavljamo, kakšen je bil Jezusov pogled. To je bil Božji pogled. Pogled nekoga, ki je ustvaril človeka za ljubezen; pogled najbolj nežnega očeta. To je bil pogled njega, ki je v sebi ves ganjen zaradi sočutja do človeka. In Zahej je razumel. Brez pridige je občutil, da je ljubljen“.

„Kdo si lahko domišlja, da je pravičen?! Kdo si lahko domišlja, da je brez greha?! Ljudje se zaradi greha v medsebojnih odnosih prepuščamo poželenju, drug drugega zlorabljamo v lastno korist, kakor da bi bili drugi ljudje le predmet. Jezus je prišel, da bi nas rešil iz teh naših medsebojnih odnosov, ki jih ne vodi in ne oblikuje ljubezen“.

„Zdi se mi, da obsojamo farizeje iz evangelija, ker nimajo nikakršnega usmiljenja za napake bližnjega. Pri tem se pa niti ne zavedamo, da pogosto ravnamo tudi mi enako kakor oni. Mi ne mečemo več kamnov proti tistim, ki delajo napake, ker nam to prepovedujejo tudi državni zakoni. O, blato pa mečemo, in opravljamo tudi, pa kritiziramo. Če kdo v svoji okolici opazi, da je nekomu spodletelo in je padel v greh, da je naredil določeno napako, se takoj ob to obregnemo in se pohujšujemo, enako kakor farizeji. Pogosto tega ne delamo zato, ker bi sovražili greh, ki ga je nekdo storil, ampak zato, ker mrzimo grešnika. Ko izpostavljamo in poudarjamo greh drugega, hočemo s tem povzdigovati samega sebe, svojo pravičnost in skoraj »neomadeževano« življenje“.

„Evangelij o prešuštnici nam predlaga močno zdravilo za to zelo zelo slabo navado. Skrbno poglejmo nase in to s pogledom, s kakršnim nas gleda Bog, in začutili bomo potrebo, da se zatečemo k Jezusu in ga prosimo odpuščanja za sebe, ne pa obsodbe za druge“.

„Živeti kot kristjani pomeni plavati proti toku. Če se človek ustavi, ga tok počasi, skoraj neopazno odnaša nazaj v prejšnje navade. V življenju je torej vedno mogoče v moči vere narediti korak ali celo skok naprej. Sveto leto usmiljenja bi bila lahko za vsakega od nas ena od takih pomenljivih priložnosti“.