Sv. Frančišek, zakaj ves svet leta za teboj?

Radijski misijon | 14.03.2016, 11:50

Kako je zašumelo 13. marca 2013 zvečer, ko je izvoljeni kardinal Argentinec Jorge Bergoglio povedal, da se bo kot papež imenoval Frančišek. Doslej med 266 papeži še nikogar ni bilo s tem imenom. Nekaj dni kasneje je papež Frančišek pojasnjeval: "Povedal vam bom zgodovino. Med volitvami je bil poleg mene zaslužni nadškof Sao Paola kardinal Claudio Hummes. Ko so glasovi presegli dve tretjini, je sledilo ploskanje, ker je bil izvoljen papež. On me je objel, poljubil in mi dejal:"Ne pozabi na reveže!" In ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega.

Potem, ko se je štetje nadaljevalo do poslednjega glasu, sem mislil na vojne. Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Ob tem se mi je pojavilo vprašanje: Kakšen je danes naš odnos do stvarstva, je res dober?! Frančišek je človek, ki nam lahko navdihne duha miru, je človek uboštva in preproščine. Oh, kako bi želel Cerkev ubogo, Cerkev za reveže!" Kardinal Claudio je takrat poudaril, da ime Frančišek pomeni program življenja novega papeža ter obenem program Cerkve. Novi papež je jezuit s srcem Frančiškovega manjšega brata.

Iz življenja Frančiška in njegovih prvih bratov je med drugim ohranjen tale drobec. Brat Masej preskuša Frančiškovo ponižnost in mu reče: "Zakaj za teboj? Zakaj ves svet leta za teboj, kakor bi hotel vsak le tebe videti in tebe slišati in tebe ubogati?" To vprašanje brata Maseja nam še danes ne da miru. Kako, da osem stoletij po Frančiškovi smrti njegovo življenje še vedno prevzema na tisoče vernih pa tudi nevernih? Odgovor je lahko en sam: Frančišek ima nekaj povedati, kar ni vezano na nobeno zgodovinsko obdobje; njegova misel presega vsa kulturna in socialna okolja, ker se dotika jedra evangelija, izhaja iz njega in se tako dotika globine človeškega srca. Gre za preprostega človeka, ki je spontano sledil svoji verski intuiciji, ki je srca osvajal s svojo dobroto, ki je tudi uboštvu znal dati vzvišen pomen. Ta mož je na temeljna človekova vprašanja: Od kod? Zakaj? Kam? z vsem svojim bitjem odgovarjal: Od Boga! Za Boga! K Bogu! Prav ta njegova gotovost in sproščenost v veri dela iz Frančiška nadčasoven vzor za človeka, ki išče Boga.

Kako sončen je ta mož, ki v vsakem človeku vidi brata in prav tako v vseh stvareh darove božje dobrote človeku! Kako čudovito Frančišek vse to zlije v svojo Sončno pesem, eno samo veliko hvalnico Gospodu, od katerega vse izhaja. Kako prisrčna je njegova hvalnica Gospodu, ko zapoje: Najvišji, vsemogočni, dobri Bog, tebi hvala in slava in čast in ves blagoslov. Tebi, Najvišji, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati. In potem se vrstijo hvalospevi: Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom. Tebe, Najvišji, odseva. Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vod;, mnogo koristi ponižna, lepa in čista. Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji. Sodobni pisatelj Frossard pravi o Frančišku: "Njegovi življenjepisci ga razglašajo, da je on tisti, ki je spravil človeka z naravo. Pri tem pa pozabljajo, da je napravil še veliko večje junaštvo: potepuha je spravil s policajem, meščana z beračem. Svojega duhovnega vrha ni dosegel s tem, da je odkril čisto in bistro vodo kot svojo sestro, marveč dosti bolj s tem, da je najemnika iz tretjega nadstropja pripravil do tega, da je v množični osebi svojega soseda v pritličju spoznal brata."

V čem je pravzaprav jedro veličine Frančiška Asiškega? O njem velikokrat slišimo, da spada med najbolj svetniške osebe, kar jih je Cerkev kdaj imela, da je bil največji revolucionar in prenovitelj Cerkve, da je človek, ki ga spoštujejo verni in neverni, da pred njim omahne vsaka sovražna roka, da pred njim skopne vsi ugovori in pomisleki, da je večno sodobna osebnost. Ob vseh različnih mnenjih je pravemu odgovoru na to vprašanje nedvomno najbližji prvi Frančiškov življenjepisec, njegov sodobnik in redovni sobrat Tomaž iz Celana, ki je zapisal: "Po mojem mnenju je bil Frančišek najsvetejši odsev svetosti našega Gospoda in njegove popolnosti." Središče Frančiškovega življenje je bil Kristus, njemu je hotel biti čim bolj podoben, on je bil njegov živi učitelj in živi zgled, njemu je Frančišek prisluhnil, po njem se je ravnal. V Vodilu (reguli) reda manjših bratov je kratko in jasno kot izhodišče in cilj zapisal: "Življenje manjših bratov je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti." Da je Gospod njegov edini učitelj in vodnik, je potrdil z besedami, ki jih je zapisal v oporoki. Takole pravi: "Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. Jaz sem to dal na kratko zapisati in gospod papež mi je potrdil." Frančišek, evangeljski človek! Prav zato vedno bogat, vedno sodoben, vedno privlačen.

Frančišek se je kot sin bogatega trgovca rodil leta 1181/82 v Assisiju, v sončni pokrajini Umbriji. Živahen fant je sanjal o viteštvu. Leta 1205 se je srečal z gobavim bolnikom. V oporoki je zapisal: "Gospod sam me je pripeljal med gobavce in bil sem usmiljen z njimi." V njem se je začela sprememba. Rad je bil v samoti. Ko je nekega dne molil v cerkvici sv. Damijana, je zaslišal glas Križanega: "Frančišek, ali ne vidiš, da se podira moja hiša? Pojdi in jo popravi!" Res je začel popravljati to in še nekatere skromne cerkvice; šele kasneje je uvidel, da ga Gospod kliče, da bi pomagal obnoviti njegovo Cerkev. Iz premožne domače hiše je marsikaj odnesel, da bi pomagal revežem. Oče, bogati trgovec, tega ni prenesel in je sina razdedinil. Na praznik sv. Matija (24. februarja 1208) je pri maši slišal Gospodovo naročilo apostolom: Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z dvema suknjama ne s sandali. Frančišek ob teh besedah ni razglabljal, komu so namenjene. Čutil je in se zavedal: Gospod govori meni, meni to naroča. Oblekel je grobo tuniko, se opasal z vrvjo in začel oznanjati evangelij. Kakor so se Frančišku prej mnogi posmehovali, zdaj čutijo, da je resnično božji človek. Že aprila tega leta se mu želita pridružiti bogati asiški trgovec Bernard in ugleden pravnik Peter. Frančišek spet tako razločno pokaže, da je merilo njegovega ravnanja Gospodova beseda. Ko ga prijatelja vprašata, kaj naj storita, jima reče: "Pojdimo vprašat Gospoda!" Prosijo duhovnika, naj na slepo odpre Sveto pismo in bere. Zaslišijo besede: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj! In Frančišek je rekel: "To je naše vodilo." K bratoma se je obrnil z besedami: "Pojdita in storita, kakor vama je svetoval Gospod, ki sta ga pravkar slišala." … Storila sta po Gospodovem nasvetu. Prodala sta vse, kar sta imela, zbrala reveže iz vsega mesta ter jim ves izkupiček razdala. Kmalu so se pridružili še drugi.

V Frančiškovem času so mnogi čutili težko breme, ki ga je Cerkvi prinesla fevdalizacija; vanjo se je vrinilo bogastvo, s tem pa tudi želje po oblasti in gospodovanju. Če je v starokrščanski dobi služba v Cerkvi pomenila služenje vernikom, je zdaj ta služba postajala vse bolj gospodovanje nad verniki. Mnogi se s tem niso mogli sprijazniti. Razširilo se je uboštveno gibanje, ki je klicalo po preprosti in skromni Cerkvi. Tako so nastajale skupine, ki so z ostrimi besedami kritizirale bogate škofe in opate. Ti oznanjevalci so se sklicevali na Sveto pismo, obenem pa zavrgli določena temeljna gibala verskega in družbenega življenja; s tem pa so zbujali odpor v Cerkvi in tedanji družbi. Tako kot oni je tudi Frančišek vse svoje ravnanje temeljil na evangeliju ter zagovarjal popolno uboštvo. Vendar je bila njegova kritika tedanjih razmer čisto drugačna: ni poznal ostrih besed, ni žalil, ni napadal. Njegova kritika, zelo zgovorna in odmevna, je bilo njegovo dosledno življenje po evangeliju. Oznanjal in živel je pravičnost in prijateljstvo z Bogom, skromnost in preprostost, uboštvo in bratstvo vseh ljudi, prijazno sožitje z vso naravo. Dobesedno je nastavil sekiro na korenino vsega zla, na človekovo sebičnost.

Globoko je spoštoval papeža in druge nosilce cerkvenih služb in poudarjal, da Sveti Duh po njih vodi Cerkev. Želel je, da njegov način življenja po evangeliju potrdi tudi najvišja cerkvena oblast. Tedanji papež Inocenc III., mož širokega obzorja, je uvidel daljnosežnost Frančiškovega poslanstva. Leta 1209 je Frančišku in prvim bratom ustno potrdil Vodilo njihovega življenja. Frančiškovo evangeljsko življenje je vabilo številne ljudi k poglobljenemu krščanskemu življenju. Že okoli leta 1210 se je začela oblikovati skupnost laiških spokornikov, pozneje znanih pod imenom Frančiškov svetni red (tretji red). Njim so se pridruževali poročeni ljudje, ki so še naprej živeli v krogu svojih družin, njihovemu življenju pa je dajala ton Frančiškova duhovna pot.

V naslednjih letih je Frančišek skupaj z nekaterimi brati prvotno Vodilo, ki je bilo na temelju evangeljskega sporočila precej obširno in ga je ustno potrdil papež Inocenc III., strnil na najosnovnejša določila. Pisno ga je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Prav kmalu, še v času Frančiškovega življenje – umrl je leta 1226, so se v pojmovanju Frančiškovega radikalnega uboštva začela pojavljati razlike. Nekateri so vztrajali pri Frančiškovi strogi doslednosti, drugi so glede na zunanje okoliščine zagovarjali določene omilitve. Sčasoma so se znotraj reda manjših bratov oblikovale različne skupine. Danes so znani trije samostojni Frančiškovi redovi: minoriti, frančiškani in kapucini, reformna veja, ki je nastala v 16. stoletju.

Frančiškovemu oznanjevanju so poslej radi prisluhnili asiški meščani in ljudje iz daljne okolice. Poslušala ga je tudi asiška plemiška hči Klara Offreduzzi in začutila, da tudi njo Bog kliče na podobno pot kot Frančiška. Posvetovala se je z njim. V noči na cvetno nedeljo 1212 je pobegnila od doma. Frančišek jo je z brati sprejel pri cerkvici Porciunkula in jo oblekel v spokorno obleko. Najprej je bivala v samostanu benediktink, potem se je ustavila pri cerkvici sv. Damijana. Pridružila se ji je rodna sestra Neža, potem še druga dekleta. Red klaris se je hitro širil, uradno pa ga je leta 1253 potrdil papež Inocenc IV.

Frančiškovo življenje in oznanjevanje je odmevalo daleč naokrog in se zapisovalo v človeški spomin. Eden takih spominov prijazno pripoveduje: Nekoč je Frančišek skupaj z brati oznanjal evangelij precej daleč od Assisija. Na poti je zelo oslabel. Bratje so prosili nekega ubogega kmeta, če bi posodil svojega osla, ker Frančišek ne more peš naprej. Kmet jih je vprašal: Kaj ste vi bratje tistega brata iz Assisija, o katerem pripovedujejo toliko dobrega? Bratje mu pritrdijo, on pa pripelje osla in spoštljivo posadi nanj Frančiška. Potem pa se med potjo obrne nanj in ga vpraša: Povej, ali si ti brat Frančišek? Ta je odgovoril, da je. Nato preprosti mož pravi: Potem si pa le prizadevaj, da boš tako dober, kakor vse ljudstvo o tebi misli, zakaj mnogi imajo veliko zaupanja vate. Zato te opominjam, bodi v resnici tak, kakor ljudje o tebi sodijo. In svetnik se mu je za te besede ponižno in spoštljivo zahvalil.

Malo pred smrtjo, ko je Frančišek s skoraj ugaslimi očmi zrl na svoj rodni Assisi, je svoji sončni pesmi dodal še kitico. Uspelo mu je pomiriti razprtije v mestu in zapel je: Hvaljen, moj Gospod, v onih, ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo in prenašajo slabosti in trpljenje. Blagor njim, ki ostanejo v miru, zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Kakor je bil odmeven v svojem času in v resnici preroditelj krščanstva, tako njegov duh živi in odmeva tudi danes, tem bolj, ker svet vse bolj čuti, kako je potreben miru, spoštovanja slehernega človeka, spoštovanja narave, kako je potreben božje in človeške dobrotljivosti in ljudomilosti. Jorge Bergoglio se tega dobro zaveda in kot papež Frančišek želi nadaljevati v duhu prijaznega asiškega svetnika.