P. Cantalamessa: Med vami sem kot služabnik in delilec velike skrivnosti, ki je Božja beseda

Radijski misijon | 13.03.2016, 18:31

V nedeljskem popoldnevu, med 17. in 18. uro, je bil prvi misijonski govor, ki ga je pripravil papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Prevod je pripravil in prebral br. Štefan Kožuh, vikar kapucinskega reda.

V začetku se je p. Raniero predstavil: „Čeprav me večina od vas vsaj po imenu že pozna, se sam osebno najraje predstavim, kot se je predstavljal sv. Pavel vernikom v Korintu: želim biti »Kristusov služabnik, oskrbnik in delilec Božjih skrivnosti«. V teh dneh radijskega misijona sem torej med vami kot služabnik in delilec velike skrivnosti, ki je Božja beseda“

V uvodu je p. Cantalamessa povedal, da bodo njegovi govori sestavljeni iz dveh delov. V prvem želi spregovoriti o usmiljenju kot Božjem daru, ki ga prejemamo; v drugem delu pa o naši dolžnosti, da si usmiljenje medsebojno izkazujemo. V prvem govoru je tako papeški pridigar spregovoril o Božjem usmiljenju v Stari zavezi, v drugem delu pa se je dotaknil Nove zaveze in Jezusa, ki je obličje Božjega usmiljenja.

V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj citatov iz prvega misijonskega govora.

„Nekje sem prebral naslednjo misel, ki me je zelo nagovorila: »Vse preveč govorimo o ljubezni, ki je in ostaja velika skrivnost, namesto da bi vstopili vanjo!« Mislim, da bi bilo potrebno isto reči tudi glede usmiljenja, ki ni nič drugega, kakor poseben odtenek ljubezni“.

„Če hočemo resnično vstopiti v skrivnost Božjega usmiljenja, si moramo sezuti obuvalo; biti moramo bosi – se pravi zelo spoštljivi in ponižni – kajti nihče ne pozna človeških globin, »kakor le Božji Duh, ki je v človeku«, pravi Sveto pismo. Nihče ne pozna Božjih skrivnosti, kakor le Božji Duh, ki je v Njem. Zato vse naše zaupanje polagamo v Svetega Duha, ki je notranji pridigar našega radijskega misijona“.

„Na misel mi je prišel človek pri tempeljski kopeli Betésda, ki je bil hrom 38 let. To pripoved najdemo v 5. poglavju Janezovega evangelija. V Jezusovem času so bili ljudje prepričani, da voda v tej tempeljski kopeli takrat, ko se zaradi angelovega dotika vzburka, dobi zdravilno moč. In tisti, ki takrat prvi vstopi vanjo, ozdravi. Ta človek, ki je bil hrom 38 let, ta ubogi človek ni imel nikogar, ki bi ga dal tisti hip, ko se voda vzburka v kopel. Potreboval je torej nekoga, ki bi mu pomagal. Ob tem sem pomislil: Božje usmiljenje je ta vélika kopel, v kateri se zgodi čudežno očiščenje in človek stopi iz nje ozdravljen. Toda potrebno je, da nam nekdo pomaga vstopiti v to kopel ali pa da v nas prebudi željo, da bi se sami vrgli v kopel Božjega usmiljenja. Namen tega radijskega misijona je torej prav ta: prebuditi željo, voljo, hrepenenje ... da bi se potopili v to kopel ali bolje v ta ocean Božjega usmiljenja“.

„Božje usmiljenje je torej prej, preden so ljudje grešili. Tukaj moramo biti pozorni, kajti odkrili bomo, da Božje usmiljenje ni le odpuščanje grehov. Božje usmiljenje obstaja pred grehom. Bog nas je ustvaril iz usmiljenja, kajti tega ni bil dolžan storiti. Dejstvo, da nam je dal razum, s katerim ga lahko spoznavamo, da nam je dal dar besede, s katero ga slavimo ... je preprosto usmiljenje; to ni bila dolžnost, vsega tega Bog ni bil dolžan storiti, vse to je milost. Čisto na začetku je torej ljubezen; ob in po njem pa je usmiljenje“.

„Pred nami je torej zdravilna kopel, ta velika skrivnost neskončnega Božjega usmiljenja, brezmejne Božje ljubezni, ki gre tudi preko neizmerne človeške nehvaležnosti“.

„Kadar ljudje slišijo govoriti o Božjem trpljenju, običajno pravijo: »Zakaj Bog ne posreduje, če trpi tudi sam? Zakaj ne zaustavi vojn, zakaj ne ozdravi bolezni mojega otroka ... ali pa vseh krutosti, ki se danes dogajajo v svetu?« Prav tu je skrivnost! Zdaj razumemo, da Bog tega ne bi mogel storiti, ne da bi ranil našo človeško svobodo. Bog ne more in noče urejati stvari, kakor bi storili mi ljudje, ki smo vajeni voditi marijonetne lutke“.

„Zato moramo zaupati Bogu; zaupati, da bo njegova ljubezen zmagala; ne kakor zmagujejo človeške velesile, ki izničijo sovražnika, ampak tako, da zlo spreminja v dobro“.

„Učlovečenje je torej trenutek, ko gre dobri pastir iskat izgubljeno ovco, ki predstavlja v Adamu padlo človeštvo, da bi nas na svojih ramenih prinesel nazaj v stajo. Ta misel sv. Ireneja je bila navdih za logotip svetega leta usmiljenja, ki ga je oblikoval vaš rojak Marko Ivan Rupnik. Ko boste imeli priložnost, se zazrite v logotip svetega leta, ki predstavlja Kristusa, kako na svojih ramenih namesto izgubljene ovce nosi padlega Adama. Adamov in Kristusov obraz sta tako tesno spojena, da imata eno oko skupno“.

„Prav je, da se v času misijona globoko zavemo, v čem je krščanska vera drugačna od drugih verstev. Z zelo preprostimi besedami lahko to razliko predstavim takole: Vsa versta in vse verske filozofije začnejo govoriti ljudem, kaj morajo storiti, da se bodo rešili. Krščanstvo pa ne začne govoriti ljudem, kaj morajo storiti, da se bodo rešili, ampak začne govoriti o tistem, kar je Bog storil za nas, da bi nas rešil. Začenja z darom, z milostjo“.

„Kršanstvo je torej milost. To ponavljam, ker je to tako zelo pomembno. Kršanstvo ne začenja govoriti ljudem, kaj morajo storiti, da bi se rešili, ampak najprej spregovori, kaj je Bog po Jezusu Kristusu storil za nas, da bi nas odrešil. Začenja z darom. Kršanstvo govori o milosti. Če bo to prepričanje vstopilo globoko v nas, se bo v nas zgodila revolucija, ki nam bo pomagala preiti od zapovedi k milosti“.