Sv. p. Pij „svetnik tretjega tisočletja“

Radijski misijon | 01.03.2016, 14:09

Posebnost letošnjega radijskega misijona, ki bo od 13. do 19. marca 2016, bo romanje relikvije svetega patra Pija, ki je sozavetnik svetega leta usmiljenja. Relikvija bo obiskala kapucinske cerkve po Sloveniji, od koder bomo vsak dan ob 12.00 prenašali sveto mašo, uro pred tem pa bo v cerkvah potekala molitvena ura ob svetnikovi relikviji, to je kapljica krvi na tkanini, s katero si je p. Pij pokrival krvaveče rane - stigme, ki jih je nosil polnih petdeset let.

Romanje relikvije sv. p. Pija:

13. 3. Vipavski križ (molitvena ura ob 9.00, ob 10.00 sv. maša z radijskim prenosom)

14. 3. Ljubljana - Štepanja vas (molitvena ura ob 11.00, ob 12.00 sv. maša z radijskim prenosom)

15. 3. Škofja Loka - cerkev sv. Ane (molitvena ura ob 11.00, ob 12.00 sv. maša z radijskim prenosom)

16. 3. Krško - cerkev Brezmadežne (molitvena ura ob 11.00, ob 12.00 sv. maša z radijskim prenosom)

17. 3. Celje - sv. Cecilija (molitvena ura ob 11.00, ob 12.00 sv. maša z radijskim prenosom)

18. 3. Ptuj - sv. Ožbolt (molitvena ura ob 11.00, ob 12.00 sv. maša z radijskim prenosom)

19. 3. Maribor - sv. Jožef (molitvena ura ob 9.00, ob 10.00 sv. maša z radijskim prenosom)

Iz knjige Založbe Ognjišče Saverio Gaeta NA NEBEŠKEM PRAGU objavljamo uvod v knjigo, ki ga je napisal papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa:

„Pater Pij je predvsem dar, ki ga je Bog naklonil cerkvenemu občestvu in človeštvu v preteklem stoletju. S tem, da ga je Cerkev povzdignila na čast oltarja ter končno potrdila junaško stopnjo, njegovih kreposti in evangeljsko zglednost njegovega življenja, le prepoznava in sprejema ta dar.

Je svetost patra Pija 'starinska'? Za krščansko svetost je značilno, da je hkrati staroverska in nova; staroverska po svojem izvoru in bistvu, saj je soudeleženost v svetosti Kristusa, »edinega svetega«, in nova po svojih konkretnih oblikah, kajti svetniki (tako kot zakramenti) so za ljudi. In takšna je tudi svetost patra Pija.

Res je, da se svetost tega kapucina, zaznamovanega s stigmami, vidnimi znamenji Kristusovih ran, v nekaterih pogledih kaže kot nenavadna in z močnim pridihom nadnaravnega. Toda ali ne bi moglo biti ravno vse to odgovor na potrebe našega časa, tako močno zaznamovanega s posvetnostjo in 'naturalizmom', ki se zapira vsemu, kar presega izkustvo?

V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pila: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto 'pater' (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Toda če poskušamo bolje spoznati resničnega patra Pija, kakršen se nam razkriva posebno v pismih svojima duhovnima voditeljema ali ljudem, ki jih je on sam duhovno spremljal, odkrijemo drugačno, skoraj povsem nepoznano osebnost: velikega mistika.

Tudi med mistiki so razlike. Patra Pija uvrščamo med mistike zadoščevanja. Kiparju Francescu Mesnini se je pri ustvarjanju postaj križevega pota v San Giovanni Rotondu porodila čudovita zamisel: Simonu iz Cirene je nadel poteze patra Pija.

Mistiki zadoščevanja niso poklicani toliko za to, da bi drugim razodevali najgloblje spoznanje Boga in opisovali poti in stopnje popolnosti, temveč da molče, skupaj s Kristusom v Getsemaniju, prevzemajo nase greh in trpljenje sveta. Zato bi pater Pij težko nekoč postal 'cerkveni učitelj', kakor sta sv. Janez od Križa ali sv. Terezija Avilska. Njegova služba ni bila toliko učiteljska; bila je 'poslanstvo'.

In vendar v tem tako edinstvenem človeku ni ničesar, ob čemer bi pomislili na kakšno držo svetosti. Čutil se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga od svojih. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim občudovalcem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: »Molite!«. Sam ni hotel biti nič drugega kot samo „ubog brat, ki moli“.

Ob anekdotah o osornem patru Piju, ki je znal včasih na grob način napoditi spokornike iz spovednice, kapucini ohranjamo tudi spomin na sobrata, rahločutnega do vseh, ki je z neusahljivo živahnostjo pripovedoval zgodbice in s svojo iskrivostjo popestril pogovor, kadar se je zadržal v obednici ali v prostoru za sprostitev.

Nekdo je patra Pija označil kot »svetnika tretjega tisočletja«. Mislim, da se ne smemo in ne moremo spuščati v take napovedi. Bolj kot o tem ali onem svetniku tisočletja, bi morali govoriti kvečjemu o svetosti tisočletja. Teolog Karl Rahner je za tretje tisočletje dejal, da »bo mistično ali pa ga sploh ne bo«. Ni edini; pisatelji popolnoma drugačne usmeritve, kot je na primer Albert Camus, so iz 'svetosti' naredili pogoj za preživetje človeštva, čeprav so pri tem imeli v mislih neko laično svetost, svetost »svetih brez Boga«. V tej luči bi morda lahko razumeli 'fenomen' patra Pija, ki zaradi svojih razsežnosti (pravi 'vihar slovesa') še vedno vznemirja velik del tako laičnega kot cerkvenega sveta.

Filozof Blaise Pascal je dejal, da obstajajo tri stopnje ali ravni veličine med ljudmi: stopnja teles, stopnja bistrosti in stopnja svetosti. V prvo vrsto spadajo ljudje, ki se odlikujejo po telesni lepoti, po moči in materialnem bogastvu; v drugo umetniki, geniji in znanstveniki; v tretjo vrsto pa spadajo svetniki. Tako rekoč neskončno velika razlika ločuje drugo raven od prve, toda neskončno bolj neskončna razlika ločuje tretjo raven od prve in od druge. To je red, v katerem se veličina ne doseže na račun drugih ljudi, temveč v korist vseh, in to je veličina, ki traja večno. Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki, ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen“.