"Kristjani Evharistije ne živijo dovolj"

Radijski misijon | 28.02.2016, 10:34

Pred 11. radijskim misijonom, ki bo v programu Radia Ognjišče od 13. do 19. marca, predstavljamo nekatere odgovore, ki jih je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa povedal v intervjuju za naš program v letu 2006. Nekaj vprašanj je bilo povezanih s sveto evharistijo, ki je središče našega življenja, a se tega premalo zavedamo in zato še manj živimo v moči Najsvetejšega zakramenta.

 

„Res je, da je evharistija, kakor pravi drugi vatikanski koncil, vir in višek vsega krščanskega življenja. To ni zgolj definicija, ampak je izraz resničnosti, ki jo je treba odkriti, ki pa jo žal odkrijejo le redki kristjani. Kajti kristjani evharistije ne živijo dovolj. Včasih z žalostjo ugotavljam, da gredo kristjani bolj množično v cerkev k pepeljenju, ko delijo blagoslovljene kruhke ali blagoslovljeno olje, na svečnico, da si priskrbijo blagoslovljeno svečo, ne čutijo pa potrebe, da bi prejeli Jezusa. To pomeni, da je potrebno prehoditi še dolgo pot, da je potrebna kateheta. Mislim, da pot, ki naj bi privedla Božje ljudstvo do boljšega poznavanja evharistije, vodi prek bogoslužja Božje besede. Potrebno je dojeti pomembnost bogoslužja Božje besede, Svetega pisma, ki nas pripravlja, da spoznamo Jezusa, kot se je to zgodilo učencema na poti v Emays. Neredko se zavemo, da je evharistija poseben dar Katoliške cerkve. To je življenje Katoliške pa tudi Pravoslavne cerkve, kar pa ne velja za druge kristjane. Ker me pogosto povabijo, naj spregovorim tudi skupinam protestantov, kar je eden od največjih darov v mojem življenju, jim povem, da smo se mi od njih naučili spoštovati Božjo besedo. Imamo pa tudi nekaj, kar bi radi podelili z njimi: to je ljubezen do evharistije. Včasih rečem, da je krščansko življenje brez evharistije kot sklenjen zakon, ki pa ni nikoli zaživel. Kajti prav v evharistiji se resnično zgodi združitev Cerkve s Kristusovo osebo. Ta najmočnejša združitev, ki se lahko tu na zemlji uresniči s Kristusom, je prav v evharistiji. Gospod je to vedel, nas dobro pozna in nam je hotel zaupati fizično telesno sredstvo kot znamenje svojega učlovečenja, ki je dalo priložnost nekaterim, da so se ga dotaknili, ga videli in ga poznali. Hkrati pa je hotel, da bi to priložnost imeli vsi njegovi učenci v vseh, prav vseh časih. In je iznašel ta način. Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je evharistija resnična iznajdba božje modrosti. Kajti ni bilo mogoče uresničiti čudovitejše stvari z bolj preprostim sredstvom, kot je to. Prav to je Božji slog: ko doseže najčudovitejše rezultate z najbolj preprostimi sredstvi: malo kruha, kar je najbolj običajna stvar na svetu, in malce vina. Ko je naš prijatelj vietnamski kardinal Van Thuan, ki je bil 13 let zaprt v komunističnih zaporih, od tega je bil 9 let v samici, govoril o tem, kaj je bila zanj evharistija v teh letih popolne izolacije, so nam šli lasje pokonci. Skrivoma je maševal s tremi kapljami vina in kapljico vode na dlani, in to mu je pomagalo, da ni zblaznel, kajti hoteli so ravno to, da bi se mu zmešalo. Predstavljajte si sobo brez oken, da je lahko dihat, je moral leči na tla, kjer je pod vrati dobil nekaj svežega zraka ... In vendar je dejal, da so bile tiste maše najlepše, kar jih je kdaj obhajal. Potem je ta čudoviti človek prišel v Rim ... Nedavno je umrl. To je svet človek in so že začeli postopek za ugotavljanje njegove svetosti. te človek hoče razumeti, kaj lahko naredi evharistija, kako lahko spremeni najhujše situacije v življenju, mora prebrati knjižico, ki ima naslov Pet hlebov in dve ribi, ki jo je napisal ta mučenec. To seveda ni edini primer. Nešteto je ljudi, ki lahko pričajo, kako je bila evharistija zanje res življenje. Zares je žalostno, to moramo ponoviti, da toliko kristjanov ne uporablja tega daru, včasih tudi zaradi splošnih težav v Cerkvi. Danes vemo, da je mnogo primerov, ki pravno preprečujejo, da bi pristopili k obhajilu. Zelo si letim in upam, da se bo nekega dne našel izhod, ki bo omogočil,da obhajilo ne bo le nagrada za dobre, ampak tudi zdravilo za bolne“.

Zakaj današnji človek tako malo ceni sveto evharistijo, zakaj se k njej bolj ne zateka, ko vendar vemo, da iz nje pritekajo vsi blagoslovi? Saj je vir vseh milosti, ki jih Bog deli človeštvu.

„Nekateri vzroki so splošni in jih dobro poznamo: med njimi je sekularizacija, ki duši in pogosto uniči versko čutenje in čut za nadnaravno. Jasno je, da tak človek ne bo pristopil k obhajilu, ki je skrivnost vere. Skrivnost, kjer vse živi iz vere v nadnaravno. Potem je tu tudi ta moderni svet, ki je tako prežet s sredstvi komunikacije, ki nas vse vodi k pozunanjenju. Evharistija je intimna skrivnost, je skrivnost molka, skrivnost zbranosti. Trenutek, ko je bila ustanovljena, je bil intimen trenutek v dvorani zadnje večerje. Današnji ljudje pa le s težavo vstopajo v to ozračje, težko najdejo kraj molka in potrebne zbranosti, da bi pristopili k obhajilu. Posebno mladi. Kako si lahko predstavljate, da nekdo, ki je bil vso noč v diskoteki, kjer je vse usmerjeno navzven, lahko najde moč, da bo vstopil v ta tako drugačni svet? Potem so še drugi razlogi, ki so morda odvisni od nas, od Cerkve. Naše maše niso dovolj privlačne, so preveč enolične, pridige so dolgočasne. Takšna pritoževanja lahko slišimo po vsem svetu. Gotovo vse to mnoge ljudi, ki nimajo globoke motivacije, oddaljuje od tega, da bi šli v cerkev, k maši in bi živeli evharistijo. Cerkev gotovo išče, se trudi, da bi bogoslužje postalo bolj živo, bolj soudeleženo, vendar mislim, da je tu pred nami še dolga pot, ki jo moramo prehoditi. Bolj ali manj poznam razmere v Italiji. Ko sem bil pred kratkim v Ameriki, sem tam posnel šest televizijskih oddaj, ker sem želel, da bi tudi pri nas spoznali, kako tam doživljajo nedeljsko mašo. Tam je to nekaj več kot zgolj družinsko srečanje. Je mnogo več kot družina. Duhovnik jih ob koncu maše pozdravlja, ostanejo skupaj ... Veliko je pozornosti za življenje. Maša, ki sem jo posnel v Bostonu, je bila izjemno bogata. Imeli so blagoslov otrok, ob koncu so se srečale družine, ki se jim je v zadnjih mesecih rodil otrok. Vse je govorilo o tesni povezanosti med evharistijo in njihovim življenjem. To nista dve ločeni stvari. Prav glede tega moramo prehoditi k precejšnjo pot“.

Nekdo je zapisal: "Zjutraj pri maši sem jaz duhovnik in Jezus daritev; čez dan je Jezus duhovnik in jaz daritev."

„Ta stavek lahko razložimo predvsem tako, da imamo pred očmi čas, ko je pater Otier zapisal ta stavek. Takrat so maševali le zjutraj. Hotel je povedati: pri maši sem jaz duhovnik, Kristus pa žrtev, ves dan pa je on duhovnik, jaz pa žrtev. Po mojem je v tem povzet življenjski program. Pomaga nam razumeti, da evharistija ni omejena na trenutek, v katerem jo obhajamo. Evharistija je začetek. Ves dan mora biti evharistija. Biti mora daritev Očetu v službi bratom in sestram skupaj z Jezusom. Kakor se med mašo v kelih prilije nekaj kapljic vode, tako mora biti preostali del dneva kakor te kapljice vode. V eni od katehet tudi v tej moji knjigi o evharistiji poskušam navajati duhovnike, ko izrekajo besede "Vzemite, jejte, to je moje telo", da bi dali tem besedam tudi osebni pomen, da bi rekli ljudem: bratje in sestre, vzemite in jejte, to je moj čas, to so moje sposobnosti, moje moči ... moje telo, ki ga hočem dati za vas. Na ta način duhovnik ne le obhaja evharistijo, ampak je evharistija. A to ne le duhovniki, to velja za vse vernike. Tudi laik, seveda po tihem, ne glasno, lahko reče: "Vzemite in jejte, to je moje telo", in s tem pove: to hočem storiti v službi bratom in sestram“.