Ljubjanica pri Tromostovju
Reka sedmerih imen
Polno prgišče lepote | Blaž Lesnik
Ali veste, kateri reki pravimo tudi reka sedmerih imen? Ljubljanica ima med slovenskimi rekami posebno mesto. Napaja se iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju, njena pot je dolga in razburljiva. Voda se zbira v dveh krakih, cerkniškem in pivškem. Večkrat ponikne in se spet pokaže na površju, a vedno pod drugim imenom.
Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in njeni okolici, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Po dobrih štiridesetih kilometrih počasnega spusta, z manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje, se pri Podgradu pri Zalogu pridruži Savi. Ljubljanica je najdaljša ponikalnica na svetu.
Zaradi neznatnega strmca je moral biti nekdaj naravni tok Ljubljanice močno vijugast. Verjetno so ga izravnali in uredili že v rimski dobi. Tedaj je po Ljubljanici in naprej po Savi potekala pomembna vodna pot. Rimljani so na območju zdajšnje Vrhnike ustanovili utrjeni Nauportus, tako se je v antiki imenovala tudi naša reka. Tam so na ladje prekladali blago, ki je prek Hrušice prispelo po stari rimski cesti prek Vipavske doline.
V strugi reke Ljubljanice so našli številne podvodne arheološke najdbe iz različnih obdobij, začenši s prazgodovino. Spekter najdb je širok: zastopani so napadalno in obrambno orožje, konjska in konjeniška oprema, orodje, deli noše, nakit, kovinsko, stekleno in glinasto posodje, ribolovni pribor ter novci. Material, iz katerega so predmeti izdelani, je različen, od kamna, roževine in kosti, preko barvnih kovin in železa do stekla in gline. Časovni okvir, v katerega sodijo najdbe iz Ljubljanice, sega od bakrene dobe do novega veka.
Leta 2003 so bili struga in bregovi reke Ljubljanice razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena, kar pomeni, da je potapljanje v reki prepovedano oziroma je mogoče le z dovoljenjem.
Vir: www.slovenia.info, www.dedi.si. sl.wikipedia.org
