Dovžanova soteska
Razgaljeni pogled v geološki stari vek
Polno prgišče lepote Blaž Lesnik
V Sloveniji prevladujejo kamnine iz geološkega srednjega veka, ki mu pravimo mezozoik. Na starejše naletimo redkeje. Za pogled v stari zemeljski vek (paleozoik) se lahko zahvalimo Tržiški Bistrici, ki se je prebila čez sklade permijskih kamnin (apnencev, trbiške breče in rdečega grödenskega peščenjaka) ter izdolbla znamenito Dovžanovo sotesko.
Danes nam ta, med vsemi slovenskimi res posebna soteska, s svojo divjo razgaljenostjo nudi imeniten vpogled daleč v geološko preteklost: ob vznožju Karavank, ki so bile pred skoraj 300 milijoni let pod plitvim morjem, so reke s kopnega prinašale v morje prod, pesek in glino. Kasneje so iz tega materiala nastali konglomerati. Bloki kremenovega konglomerata nam zaradi svoje drugačnosti hitro padejo v oči. Opazujemo jih lahko že z brvi v smeri proti toku na začetku soteske, preden Bistrica vstopi v najožji del. Slikovitost soteske poudarja šest visokih kamnitih stolpov, Kušpegarjevih turnov, nad levim bregom, kjer je urejeno plezališče. Na nasprotni strani pa že od daleč nase opozarja Borova peč, kjer na kremenovem konglomeratu kraljuje rdeči bor, v zeliščni plasti na je največ šotnega mahu. Ta rastlinska združba je v Sloveniji nekaj izjemnega.
Dovžanova soteska je mednarodno zaslovela po zaslugi geologa Schellweina, ki je leta 1897 v njej odkril zelo veliko okamnin, zlasti ramenonožcev. Najbolj znan fosil iz Dolžanove soteske je luknjičarka, katere okamnela, do 5 mm velike hišic najdemo le na tem območju.
Vir: P. Skoberne: Sto naravnih znamenitosti Slovenije, 1988, www.dedi.si
