Ob širjenju virusa zika se odpirajo tudi bioetična vprašanja

Svet | 21.02.2016, 09:15

Svetovna zdravstvena organizacija je pripravila mednarodni akcijski načrt za ustavitev širjenja virusa zika. Oboleli naj bi bili skladno z njim deležni boljše zdravstvene oskrbe, spodbudil naj bi k pospešenemu razvijanju cepiva, prav tako zajema pomoč v boju proti komarjem, ki virus zika prenašajo. Odpira se tudi vse več bioetičnih vprašanj, saj je ob tem veliko pozornosti namenjene ukrepoma večje dostopnosti kontracepcije in splava.

Virus zika se je običajno pojavljal v Afriki in Aziji, od lani se širi po Latinski Ameriki. Tam so ga odkrili že v 26 državah, preden bo epidemija obvladana, tako Svetovna zdravstvena organizacija, bi bili lahko okuženi štirje milijoni ljudi.

Virus zika pri večini obolelih sproži relativno blage simptome, podobni so gripi in trajajo od nekaj dni do enega tedna. A velja za zelo nevarnega za še nerojene otroke, saj naj bi povzročil hude razvojne nepravilnosti. Med drugim naj bil kriv za mikrocefalijo, napako pri otrocih, ko se ti rodijo z nenavadno majhno glavo, kar je lahko povezano z možganskimi poškodbami. Spletni portal Iskreni.net poroča, da so v Braziliji od lanskega novembra do konca letošnjega januarja zabeležili nekaj več kot 400 primerov mikrocefalije pri novorojenčkih, kar je neobičajno visoka številka. Z virusom zika so jih za zdaj povezali približno pet odstotkov. Zgodnje odkrivanje bolezni med nosečnostjo je s trenutno znanimi testi težko, zato je verjetnost napačnih napovedi precejšnja.

Zdravniki so v več prizadetih državah Latinske Amerike izdali priporočilo ženskam, naj se izogibajo nosečnosti naslednjih 6 do 8 mesecev, ponekod so omenjali celo dve leti.

Obstaja več različnih ukrepov v boju proti virusu zika in nezaželenim posledicam okužbe, a precej pozornosti sta deležna kontracepcija in splav. Oglasili so se že aktivisti za pravico do splava z različnih koncev sveta, ki želijo napeljati vodo na svoj mlin, saj je v večini latinskoameriških držav splav nezakonit.

Vendar na dan prihajajo tudi zgodbe ljudi, ki menijo drugače. Na portalu Iskreni.net so objavili pričevanje 24-letne brazilske novinarke Ane Caroline Caceres, ki ima mikrocefalijo. Čeprav so ji napovedali, da ne bo nikoli hodila in govorila, je ob soočanju z nekaterimi zdravstvenimi težavami študirala, igra violino, piše blog in je svoje izkušnje strnila celo v knjigo. Vesela je, da njenih staršev pred mikrocefalijo ni nihče strašil, kot se, tako poudarja, dogaja danes. Čeprav priznava, da ima mikrocefalija lahko precej resnejše posledice, kot jih občuti sama, v splavu vidi zelo kratkoviden poskus spopadanja s to boleznijo, zato jo pozivi aktivistov za pravico do splava bolijo. Prepričana je, da bi se morali poučiti o mikrocefaliji in preseči različne predsodke. Kot dodaja, ima bolezen grdo ime, a ni zlobna pošast. Poznati je treba vsa dejstva in šele nato sprejemati odločitve. Najpomembneje se ji zdi, da oblasti poskrbijo za primeren dostop do zdravljenja, torej svetovanje staršem in bolnikom, fizioterapijo in posebno nevrološko obravnavo. Po njenih besedah so dragocene tudi izkušnje staršev, ki imajo otroke z mikrocefalijo, nekatere mame so povezane v skupine, kjer delijo tako bolečino kot tudi radost.

Na spletnem portalu Iskreni.net so objavili tudi pričevanje mame s tremi otroki, starejši sin je zdrav, a obe mlajši hčerki, danes sta stari 15 in deset let, imata mikrocefalijo. Gwen Hartley iz ZDA priznava, da je življenje s prizadetima otrokoma zahtevno, a prepričana je, da je njena družina popolna. Verjame, da bi veliko zamudila, če njeni deklici ne bi dobili priložnosti živeti. Kritična je do preplaha, ki je nastal ob virusu zika, zato želi biti vir upanja in navdiha za starše.

Vir: Iskreni.net