Kardinal Parolin o svojem življenju in poklicu
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin, najtesnejši sodelavec papeža Frančiška, je v intervjuju za Radio Vatikan spregovoril o svojem življenju in poklicu.
Kardinal Pietro Parolin se je rodil 17. januarja 1955 v kraju Schiavon v Benečiji, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1980. Izobraževal se je na Papeški cerkveni akademiji in opravljal različne diplomatske službe vse do oktobra 2013, ko ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika.
Med drugim je za Radio Vatikan odgovarjal na vprašanji, ali je mogoče združiti cerkveno diplomacijo in pastoralno delo? Je mogoče biti hkrati diplomat in duhovnik? Kardinal Parolin odgovarja, da ja, sicer danes ne bi bil tam, kjer je, in ne bi svojega življenja posvetil tako posebnemu področju cerkvenega življenja. Priznal pa je, da je imel v letih duhovniške vzgoje precej drugačne predstave o svojem prihodnjem službovanju.
Mislil je, da bo kot duhovnik delal v župniji ali v semenišču. Res je bil nekaj let kaplan. Nato so se na njegovo presenečenje stvari spremenile. Škof ga je prosil, naj vstopi v diplomatsko službo pri Svetem sedežu. Tudi tu se po njegovih besedah lahko oznanja evangelij in se družbo prepoji z njegovimi vrednotami. Kardinal Parolin je še dejal, da navsezadnje duhovniku v diplomaciji ne manjka priložnosti za izpolnjevanje pastoralnega poslanstva v okolju, kjer živi. Srečati krščanske skupnosti, zanje darovati evharistijo, podeljevati zakramente itn. so za Parolina bili najlepši trenutki, ko je na primer kot apostolski nuncij deloval v Venezueli. Teh trenutkov se spominja z veliko ganjenostjo in veseljem ter priznava, da se mu po njih včasih tudi toži.
Nalogo biti glavni papežev sodelavec pri vodenju Cerkve živi kot milost, a tudi kot veliko odgovornost, da bi bil zmožen dati svoj prispevek, ki bi bil kolikor je možno učinkovit, predvsem v tako težkem in kompleksnem trenutku, ki ga živi vse človeštvo. Povedal je, da papež Frančišek zelo vztraja na misijonarski razsežnosti Cerkve in na potrebi po reformi njenih struktur, na prvem mestu rimske kurije, da bi postala prosojna za Jezusa. Zato naloga državnega tajnika Parolinu zveni kot poseben in neodložljiv poziv, da je verodostojen pričevalec, kar ga postavlja v držo stalnega in iskrenega spreobrnjenja. »Poleg tega,« prizna, »zelo bi rad bil zmožen, po papeževem zgledu, vedno izražati sprejemajoče in usmiljeno obličje Cerkve, tudi pri vprašanjih, ki so izrazito birokratska.«
Vir: Radio Vatikan
