Termina sreča ne uporabljam. Sreča je rezultat statistike in trdega dela
Slovenija | 12.12.2015, 18:00 Nataša Ličen
V oddaji Naš gost smo se pogovarjali z Arnejem Hodaličem, fotoreporterjem, novinarjem, potapljačem, jamarjem, jadralcem in še kaj. Po končani univerzi, doštudiral je biologijo, je pet let delal kot poklicni jadralec in potapljač, imel tudi svoje zelo uspešno in obetajoče podjetje. Pred vstopom v devetdeseta leta pa se je odločil za korenito spremembo svojega življenja in šel na prvo pot v svet, seveda s fotoaparatom, v Indijo, ki vse od takrat ostaja njegova popotniška stalnica. Že prve foto reportažne fotografije Arneja Hodaliča so bile takoj opažene. Videl jih je urednik prestižne švicarske revije Animan, ponudil objavo in prvi so sledile mnoge druge fotografske reportaže, zaradi katerih je s svojo kamero potem opravil še več kot dvajset poti po svetu.
Delajmo, kar nas resnično veseli in zanima. Samo tako bomo uspešni!
O Arneju Hodaliču je težko zapisati kaj res zelo novega. Je človek brez dlake na jeziku, pronicljiv in predvsem človekoljub. Pravi, da se zaveda svojega boja z mlini na veter, a svojemu foto reporterskemu delu ostaja zvest, zaradi sebe, saj se drugače ne bi mogel pogledati v ogledalo. »Je svet lep? Je, a je tudi grd«, pravi Arne Hodalič. Je član številnih fotografskih agencij. Bil je član in organizator številnih odprav. Njegove fotografije in foto zgodbe so objavljene v National Geographic Magazinu, Figaro Magazinu, v revijah GEO, Paris Match, Marie Claire, Die Zeit, Cosmopolitan, Stern, L'Illustré, Sette-Corriere della Sera in še v mnogih drugih. Leta 2008 je prejel častni doktorat na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in postal predavatelj fotografije in fotoreportaže na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in na Visoki šoli Za Storitve v Ljubljani. Trenutno je urednik fotografije slovenske izdaje National Geographic Magazina.
Fotografija je živa umetnost, ki ima tudi svoje trende
Arne Hodalič: »Trendi se spreminjajo vsakoletno. Govorim seveda izključno o foto-reportažni fotografiji. Fotografija je življenjski stil. S fotografijo je treba živeti, v nasprotnem nismo pravi za to delo. Sem zelo direkten človek in zato me nekateri ne marajo. Pravijo, da je treba danes s študenti delati v rokavicah. Jaz pa ne toleriram lenobe. Kadar to kateremu od študentov dokažem in mu navržem dejstva, sem pa »ta grd«. V Sloveniji imamo veliko izjemno dobrih fotografov. To si je treba priznati. Škoda je le, če mladi od tega nimajo kruha, in potem razumljivo kmalu odnehajo.«
Moja fotografska zgodovina se je precej spreminjala
»Bilo bi idealno, a se žal življenje ne vrti tako, da bi človek lahko delal res le tisto, kar si želi. Tu je več plasti, nekaj delam za svojo dušo, nekaj za naročnike in nekaj tudi, ne bom rekel izven fotografije, ampak nekaj s fotografijo, predavanja, tečaji in še marsikaj. Moja fotografska zgodovina se je precej spreminjala. Na začetku sem dejansko iskal same lepote tega sveta. Potovati sem začel dokaj pozno. Leta 1989 sem šel na enega najbolj zanimivih delov sveta, v Papuo Novo Gvinejo, prepotoval sem v čolnu Sudansko puščavo, marsikaj, marsikaj in moj fokus je bilo res samo lepo. Če je bilo pred menoj kaj grdega, sem se raje obrnil stran in fotografiral tisto, kar ni bilo grdo. Potem pa se je kariera prevesila in začel sem iskati ravno obratno. Rekel sem si, ne bom kazal samo lepot, ker je svet v resnici grd. V zadnjem času pa sem začel to kombinirati, svet je obenem lep in grd.«
Opustil sem zelo donosen posel in šel v svet
»Na pot sem šel v času velikih osebnih sprememb. Nisem vedel, kaj bi. Zapustil sem donosen posel, kar običajno ljudje ne naredijo. Toda nisem takšen človek, da bi me zanimal materialni svet. Delam stvari, ki jih želim delati. Nisem se želel »pokvariti«, zato sem šel še globlje v fotografijo. Za menoj je ogromno izobraževanja. Oče me je vedno spodbujal k tistemu, kar me je zanimalo. Marsikaterim staršem ne bi bilo prav, če bi njihov otrok storil kar sem jaz. Končal sem fakulteto, a niti en dan v svojem življenju nisem delal tistega, kar sem študiral. Oče mi je rekel, tega se tako dobro spominjam: »Če te bo zelo veselilo fotografiranje, boš pa gotovo kdaj objavljal v National Geographic-u.« Pa sem si mislil, joj, pojma nimaš, nikoli ne bom tako dober. No, pa se je vendarle zgodilo. Starši so me moralno podpirali, finančno pa sem služil sam. Poleg šole sem ves prosti čas in med počitnicami delal in s tem služil za svoje hobije. Včasih je bilo bistveno lažje slediti svojim sanjam, s tem seveda, da je bilo treba tudi veliko delati za to. Pri štiriindvajsetih letih sem bil samostojen. To si lahko danes morda lahko privoščijo le otroci bogatih staršev.«
Sem nedeljski otrok
»V svojem življenju sem imel veliko sreče, moja mama je rekla, zato, ker sem bil rojen na nedeljo. Sam termina sreča ne uporabljam. Kaj je sreča? Svojim študentom pogosto rečem, sreča je rezultat statistike in trdega dela. Jasno, treba je biti ves čas v gibanju, treba je delati. Samo tako lahko naletiš na zgodbe in dobiš »dobre« fotografije. Danes je poplava odličnih in zelo slabih fotografij. Kvantiteta vedno rodi kakovost. Nazadnjaško, fosilno je gledanje, če bi kdo rekel, da digitalna fotografija ni prinesla višje kakovosti. Res pa je, da so se na žalost nekateri kriteriji spustili in znižali. Ne samo zaradi urednikov, to se je zgodilo predvsem zaradi denarja. Danes piše, fotografira, objavlja in še kaj, le en človek, včasih je bila za to veččlanska ekipa.«
Ves čas se je treba učiti in izobraževati, toliko je danes zaplankanosti. Komaj človek verjame.
»Svet trenutno diha precej grozno. Najbolj me boli nepravična distribucija in monopol odločanja. To je zlo. Vedno več je revnih, tako ne bo šlo naprej, a prepričan sem, da se to ne bo spremenilo. Samo od sebe že ne. Borim se z mlini na veter, zavedam se tega, ampak borim se kljub temu. Človek je postal virus tega planeta. Zakaj je to tako? Ker v deželah, kjer je najvišja populacija, ni izobrazbe. Ne zavedamo se, ali se nočemo, da plačujemo račune, ki so jih izstavili naši dedje, ko so ropali po kolonialnih deželah. Bogastvo, ki ga imamo v »prvem« svetu, kot rečemo, ni naše. To je bogastvo Afrike, Azije. Nabrali smo si dobrin, ki so jih pridelali drugi. Dragulji na kroni angleške kraljice niso njeni. Te račune bomo plačali. Sled ali prej. Jaz to lahko rečem, ker potujem in vidim. To je »zaplankanost«. Danes je veliko informacij, ampak niso izkustvene. Še enkrat, vem da je to vojna z mlini na veter, ampak moja dolžnost je, da kažem resnične podobe tega sveta.«
Ljudje smo izgubili kompas
"Če nimamo zadnjega Iphona, mislimo, da smo že revni, da nimamo za preživetje. Vsak mora pri sebi sprejeti odločitve. Nekaj je vredno samo tisto, kar delamo ali naredimo sami. Indija je moja stalnica, tja zdaj znova odhajam. Na raziskovanje himalajskih dolin ki se dvigujejo iz Indije. Burma, Kitajska, Butan, ta trikotnik bomo odkrivali. Odhajamo z nalogo dokumentiranja tam izginjajočih ljudstev, ki izginjajo zaradi vdora tujega kapitala. Namen kapitala je te ljudi potisniti čim prej pod preprogo, da bodo lahko trgovali z diamanti, nafto in še marsičem. Korporacije, politični interesi goltajo ljudi.«
