Marija Arih bo kmalu praznovala 101. rojstni dan

| 01.12.2015, 10:48

Se spomnite, kako smo se pred dobrimi osmimi leti poslavljali od tolarjev in vse evrske zneske za boljši občutek preračunavali nazaj v staro valuto? In nekateri med nami še danes nimajo pravega občutka, ko slišijo za ceno v evrih in ta znesek pogosto v mislih pretvarjajo nazaj v tolarje, da lažje vrednotijo.

Ga. Marija Arih, ki smo jo gostili v sobotni oddaji Naš gost je v svojem življenju doživela spreminjanje kar sedmih denarnih valut, preživela tri vojne, bila priča izvolitvam kar devetih papežev, in čeprav je celo življenje preživela v širši okolici Maribora je dejansko živela v devetih državah. Čez dober mesec bo praznovala 101 rojstni dan. O receptu za dolgo življenje pravi: "Veste kaj, čisto na kratko. Rekla bom hvala Bogu, da tega ne odločamo ljudje ampak Oni zgoraj v nebesih!"

Pred nekaj dnevi sem jo obiskal v domu sv. Lenarta, ki deluje v okviru Nadškofijske Karitas Maribor in bil presenečen nad njeno živahnostjo, zgovornostjo in preprostim veseljem do življenja. Povedala mi je, kaj ji je pred 21-timi leti pomenil prihod našega radija na slovenski medijski prostor: "Radio mi je takrat odprl en del drugega sveta, ne tistega, ki so nam ga (drugi mediji) vsak dan prikazovali. Danes pa Ognjišče še bolj težko pričakujem. Redno spremljam program in vedno mi pride na misel, 'Na Ognjišču pa vseeno bolj pošteno povejo!' "

Naša stoletna gostja Marija Arih tudi vsem nam priporoča, da smo pošteni in dobri drug do drugega, za politike pa si želi, da bi bili pošteni in odgovorni svojim volilcem, ter da si ne bi metali polen pod noge ampak skrbeli za prihodnost naše države.

S solzami v očeh o dobroti tovarnarja Josipa Hutterja

Marija Arih se s solzami v očeh spominja dobrote in poštenosti, ki so jo bili deležni delavci v Hutterjevi mariborski tekstilni tovarni. Tudi sama je namreč kot mlado dekle začela delati v tej tovarni, kasneje pa sta se tam zaposlila še njena sestra in brat.

Josip Hutter je bil po rodu Kočevski Nemec, po poroki pa se je z ženo Elizabeto, s katero sta imela tri otroke, preselil v Maribor, kjer je leta 1926 ustanovil mariborske tekstilne tovarne. Podjetje je kmalu postalo eno najuglednejših, najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki so kasneje nudila delo tudi mnogim slovencem, ki so s primorske bežali pred italijanskim fašističnim nasiljem

Kot mi je povedala naša gostja Marija, je Josip Huter zelo skrbel za svoje delavce. Zanje je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v samem mestu. Gospa Marija pravi, da se živo spominja, kako je tik pred začetkom II. svetovne vojne poklical vse svoje delavce, ki so vplačevali denar v sklad za stanovanja, jim obrazložil stanje in jim izplačal vse njihove vložke.

Leta 1945 je revolucionarna oblast zakoncema Hutter zaplenila premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo, kjer sta nato živela v zelo skromnih razmerah. Ga. Marija Arih je v oddaji povedala, kako ga je v letih po vojni videla, kako sključen z vozičkom hodi po hrano, ki so jo razdeljevali revnejšim meščanom Maribora.

P. Berden se je posvečal delavski mladini

Ga. Marija je v oddaji povedala kar nekaj anekdot iz časov, ki so jih kot mladi delavci preživljali pod okriljem jezuita p. Berdena, ki se jim je posvečal in jih zbiral večinoma na Betnavi pri Mariboru. V tistih letih je spoznala tudi svojega moža Andreja, ki pa je v Maribor prišel z Gorenjske in je delal v tamkajšnji tovarni vagonov. Zaradi odlične strokovne podkovanosti in nadarjenosti je hitro napredoval, tik pred drugo svetovno vojno pa sta se poročila. Najprej se jima je rodila hčerka Mira, kasneje pa sta se ji pridružila še bratca Aleš in Ciril. Sledji je na svet privekal prav med bombardiranjem proti koncu vojne.

Sicer pa naša gostja Marija Arih pravi, da je prav strokovnost njenega moža botrovala temu, da jih med vojno niso Nemci izselili, kar je sicer doletelo mnoge druge družine. Odlično tehnično znanje očeta Andreja in poznavanje tovarne pa so jim pomagali, da so lažje zaživeli tudi pod novo oblastjo po vojni. Izdelava železniških vozil je bila namreč prioriteta pri obnovi države.

Po vojni je bilo za mnoge delavske družine težko priti do hrane. Naša gostja ga. Marija pravi, da so sami imeli srečo, ker so imeli sorodnike na podeželju in so mnogokrat s hrano pomagali tudi drugim družinam. Ker pa je mož Andrej delal v tovarni železniških vozil so imeli možnost dobiti tudi karte za vožnjo do Vojvodine, kamor so takrat mnogi hodili po kmetijske pridelke in celo meso, ki se ga je po vojni težko dobilo. Tudi ga. Marija se je skupaj s kolegico odpravila na to pot, saj je na tak način lahko pomagala družinam, ki so bile v stiski s hrano. Dogodivščine s te poti lahko slišite v posnetku oddaje.