Mineva pet let od začetka prve vstaje na Bližnjem vzhodu
Svet | 17.12.2015, 16:38 Andrej Šinko
V Tuniziji se je 17. decembra 2010 v znamenje protesta in obupa nad razmerami v državi zažgal mlad poulični prodajalec, njegovo dejanje pa je sprožilo vstajo na tunizijskih tleh. Sledili so upori v več drugih državah arabskega sveta.
Tunizijski vstajniki so v začetku leta 2011 uspeli zrušiti režim. Nato je bila leta 2014 po več letih politične krize sprejeta tudi nova ustava. Sledile so parlamentarne in predsedniške volitve. Tako je v Tuniziji pet let po arabski pomladi uspela demokratična tranzicija. Politični analitik Primož Šterbenc ob tem pojasnjuje, da se ta zgodba ne bi končala tako pozitivno, če tunizijski akterji v bližini ne bi imeli negativnega primera iz Egipta. »Namreč, ko so tunizijski islamisti, stranka Ennahda, po več desetletjih na prvih tunizijskih parlamentarnih volitvah osvojili večino, bi morda tudi oni vztrajali zaradi svoje politične frustracije pri neki izključevalni politiki. Tako pa so vmes imeli priložnost zelo od blizu opazovati, kako je Egipt ravno zaradi nekega izključevalnega političnega delovanja Muslimanske bratovščine zdrsnil v skorajda državljansko vojno oziroma močno polarizacijo,« je dejal sogovornik in dodal, da je glavna tunizijska stranka oblast predala tehnični vladi, kar pa je bil prelomen dogodek, saj so se z njo lahko identificirali tako islamistično kot sekularistično usmerjeni Tunizijci.
Nekoliko slabše pa so se zadeve končale za druge države, kjer so izbruhnile vstaje, Sirijo, Libijo, Jemen in Egipt. Po besedah Šterbenca je tudi v slednjem šlo za spontane upore, medtem ko naj bi v Libiji in Siriji obstajali motivi zunanjih akterjev, da bi zrušili režima v teh dveh državah. Po besedah sogovornika vse več avtorjev govori o tem, da v Libiji in Siriji ni bilo spontanih protestov, ampak so bili sproženi od zunaj. V Siriji je sicer umrlo čez 25 tisoč ljudi, več milijonov pa je moralo zapustiti domove.
V tretjo kategorijo pa sogovornik uvršča države za katere meni, da je v njih prišlo do določenih spontanih demokratičnih procesov, ki pa so bili pozneje takoj zatrti, ter države v katerih so se nadaljevali spopadi, ki so izbruhnili že pred začetkom protestov.
