Kaj lahko teologija reče ob trpljenju, negotovosti in izzivih sveta? Poročilo z zasedanja Mednarodne teološke komisije.
Cerkev po svetu | 10.12.2015, 08:43 Marta Jerebič
V Vatikanu se je prejšnji teden na drugem plenarnem zasedanju zbrala Mednarodna teološka komisija. Njena članica je tudi s. dr. Alenko Arko, ki je za Radio Vatikan povedala, da so govorili o tem, kaj lahko teologija reče ob trpljenju, negotovosti in izzivih sveta, sinodalnosti v življenju in poslanstvu Cerkve, odnosu med vero in zakramenti ter vprašanju verske svobode. Kot je dejala, je vloga teologije pokazati na vir miru, sprave, upanja za slehernega človeka in za ves svet – na Kristusa, Odrešenika, ter na Cerkev, ki je zakramenta odrešenja.
50 let po objavi Deklaracije o Verski svobodi Dignitatis Humanae, vidimo, da se svet sooča z drugačnimi izzivi kot v času II. Vatikanskega cerkvenega zbora. Tedaj je Cerkev zrla posledice druge svetovne vojne in hladno vojno, danes pa je potrebno odgovoriti na pojave, ki so jih sprožili taki dogodki kot npr. padec berlinskega zidu, napad na stolpnici Svetovnega trgovinskega centra, množično preseljevanje na Zahod in v bogate dežele Perzijskega zaliva ljudi, ki izhajajo iz drugačnih verskih izročil in na drugačen način izražajo svojo religioznost, kot smo navajeni. Vse to govori o nujnosti novih odgovorov ne le na ravni pastoralne oskrbe, ampak tudi in še bolj na ravni politike in zakonodaje.
Problem razkoraka med vero in zakramenti je bil na poseben način osvetljen na nedavni sinodi o družini. Kaj se dogaja, ko se nekako povsod čuti, da zakramenti niso sprejeti z gLoboko osebno vero, v resnični pripadnosti Kristusu in Cerkvi bodisi zaradi pretirane racionalizacije vere bodisi zato, ker je le-ta skrčena na čustveno raven, ker ni dovolj osmišljena, ker so zakramenti zgolj izročilo? Kakšna naj bosta tako priprava na zakramente kot mistagojija v 3. tisočletju, da bi vera lahko rasla, in bi bili zakramenti učinkoviti v življenju kristjanov?
In nenazadnje, sveti oče ves čas svojega pontifikata vabi Cerkev naj živi bolj sinodalno na vseh ravneh, še posebej v različnih strukturah krajevnih cerkva, v župnijah, gibanjih, redovnih skupnostih. Vsi in sleherni je soodgovoren za življenje skupnosti, deležen poslanstva Cerkve. Škofje in duhovniki v moči zakramenta svetega reda, ostali pa po daru splošnega duhovništva, ki smo ga prejeli pri krstu. To je najbolj otipljivo vidno v obhajanju evharistije, zakramenta skupnosti. To so nekateri drobci našega razmišljanja in iskanja na aktualna teološka vprašanja.
