Maja MorelaMaja Morela
Andrej JermanAndrej Jerman
Andrej ŠinkoAndrej Šinko

Odraščal sem z dvema mamama...

Slovenija | 13.12.2015, 10:13 Marjana Debevec

Pred otroki istospolnih parov je težka pot – vem, ker sem jo sam že prehodil. Zadnja stvar, ki jo smemo narediti, je, da bi jim vzbujali občutke krivde, če jih to obremenjuje in se počutijo čudno, poudarja dr. Robert Oscar Lopez.

V polemiko ob Regnerusovi študiji, ki je izpostavila težave (že odraslih) otrok, ki so odraščali ob odraslih z istospolnimi nagnjenji, se je z zanimivim pričevanjem avgusta letos vključil 41-letni profesor angleškega jezika na kalifornijski državni univerzi Northridge, dr. Robert Oscar Lopez. V skupnosti dveh lezbijk je namreč preživel 17 let svojega življenja, v mladosti 9 let živel aktivno homoseksualno življenje, danes pa je poročen in ima otroke. Na spletni strani iskreni.net je bil objavljen prvi del njegovega pričevanja.

Med letoma 1973 in 1990, ko je moja draga mati umrla, sta me vzgajali ona in njena romantična partnerica. Čeprav sta imeli ločeni hiši, sta skoraj vse vikende skupaj z mano preživeli v prikolici v parku, ki je bil 50 minut oddaljen od našega kraja. Kot najmlajši od bioloških otrok moje mame sem bil njen edini otrok, ki je izkusil otroštvo brez prisotnosti očeta.

Ko so otroci mamine partnerke odšli študirat, se je preselila v našo hišo. Krajši čas sem tako živel z njima, preden je mama pri 53 letih umrla. Sam sem imela takrat 19 let. Z drugimi besedami, bil sem edini otrok, ki je izkusil »homoseksualno starševstvo«, kot je je ta izraz razumljen danes.

Na zunaj uspešen, znotraj zmeden

Odraščanje s homoseksualnima staršema je bilo zelo težko, pa ne zaradi predsodkov sosedov.

Preprosto povedano, odraščanje s homoseksualnima staršema je bilo zelo težko, pa ne zaradi predsodkov sosedov. Ljudje v naši skupnosti sploh niso zares vedeli, kaj se dogaja za našimi zidovi. Za zunanje opazovalce sem bil dobro vzgojen, visoko uspešen in ambiciozen otrok s samimi peticami v spričevalih.

Znotraj pa sem bil zmeden. Če je tvoje domače življenje na tako bistven način, v osnovnih fizičnih odnosih, tako radikalno drugačno od življenj vseh okrog tebe, pač odrasteš nekoliko čuden. Nimam nikakršnih duševnih motenj ali telesnih bolezni. Samo odrastel sem v tako nenavadnem domu, da mi je bilo nekako usojeno, da končam kot družbeni izobčenec.

Brez lika očeta in brez lika mame

Moji vrstniki so se naučili vseh nenapisanih pravil spodobnosti in govorice telesa doma; razumeli so, kaj je primerno reči v določenih okoljih in kaj ne; naučili so se tako tradicionalno moških in tradicionalno ženskih družbenih mehanizmov.

Tudi če so bili starši mojih vrstnikov ločeni, in mnogi so bili, so vseeno odraščali ob moških in ženskih družbenih modelih. Tipično so se od moških likov učili, kako biti drzen in neomajen, ob ženskih pa, kako napisati voščilnico in kako biti rahločuten. To so seveda stereotipi, ampak ti stereotipi znajo biti precej koristni, ko neizogibno zapustiš varnost prikolice svoje lezbične mame in moraš delovati in preživeti v svetu, kjer vsi razmišljajo na stereotipen način, celo homoseksualci.

Mnogi istospolno usmerjeni se ne zavedajo, kakšen blagoslov je, če odrasteš v tradicionalnem domu.

Nisem imel nobenega moškega lika, ki bi mu lahko sledil, moja mama in njena partnerica pa nista bili niti tipična očeta niti tipični materi. Posledično sem imel zelo malo prepoznavnih družbenih iztočnic, ki bi jih lahko ponudil svojim potencialnim prijateljem – fantom ali dekletom, saj nisem bili niti samozavesten niti občutljiv za druge. Tako sem le redko sklepal prijateljstva in se zlahka odtujil. Homoseksualne osebe, ki so odraščale s heteroseksualnimi starši, so lahko imele težave s svojo spolno usmerjenostjo; a ko pridemo do širokega družbenega območja prilagoditev, ki niso povezane s spolnostjo – kako se obnašati, kako govoriti, kako delovati – pa so bili deležni privilegija učenja doma. Mnogi istospolno usmerjeni se ne zavedajo, kakšen blagoslov je, če odrasteš v tradicionalnem domu.

Moje domače življenje ni bilo niti tradicionalno niti običajno. Zaradi tega sem trpel na načine, ki jih je sociologom težko popisati. Živčen in neposreden, kot sem bil, sem se pozneje zdel čuden celo gejem in biseksualcem, ki so imeli le malo potrpljenja z mano. Poseben sem bil tako zanje kot za heteroseksualce.

Še vedno marsičesa ne razumem

In če si čuden, je življenje težko. Še danes imam le malo prijateljev in se pogosto počutim, kot da ne razumem ljudi zaradi neizrečenih spolnih tipičnih namigov, ki jih vsi okrog mene, celo homoseksualci iz heteroseksualnih domov, jemljejo za samoumevne. Čeprav sem delaven in se hitro učim, imam v svojem profesionalnem okolju težave, ker se sodelavcem zdim čuden.

Na področju spolnost so geji, ki so odraščali v tradicionalnih domovih, v prednosti, ker so videli vsaj neko obliko ritualov dvorjenja. Jaz pa nisem imel pojma, kako naj bom privlačen za dekleta. Ko sem stopil iz mamine prikolice, sem bil nemudoma označen na izobčenca zaradi mojega dekliškega obnašanja, smešnih oblačil, sesljanja in samosvojosti. Ni presenetljivo, da sem srednjo šolo zapustil kot devičnik, nikoli nisem imel dekleta, sem pa bil soplesalec štirimi dekletom na maturantskih plesih kot nekakšna neslana šala in soudeleženec pri stroških.

Iz homoseksualnega podzemlja v objem ženske

Ko sem prišel na univerzo, je bilo, kot bi se sprožili »homo-senzorji« vseh naokrog in LGBT skupina s kampusa je hitro prišla do mene, da mi razjasnijo, da sem 100-odstotno homoseksualec. Ko sem se deklariral za biseksualca, so vsem razlagali, da lažem in da se samo še nisem pripravljen razkriti. Prestrašen in prizadet zaradi materine smrti, sem leta 1990 pustil faks in padel v to, kar bi lahko imenovali homoseksualno podzemlje. Tam so se mi dogajale grozljive reči.

Pri svojih 28 letih pa sem se nenadoma znašel v odnosu z žensko, preko mnogih naključij, ki so šokirala vse, ki so me poznali, in so presenetila celo mene. Sebe imenujem biseksualca, ker bi bilo potrebnih več romanov, da bi pojasnil, kako sem po skoraj 30 letih homoseksualnosti na koncu postal »heteroseksualen«. Ne da se mi ukvarjati s homoseksualnimi aktivisti, ki me na svoji lovsko-uničevalni misiji proti nekdanjim gejem zbadajo z izrazi »primer v omari« ali »homokon«.

Zakaj nisem bil za nikogar zanimiv?

Čeprav bi bila moja biografija zelo primerna za preučevanje gejevskih vprašanj, je prva oseba, ki se je obrnila name in se mi zahvalila za deljenje mojega pogleda na LGBT vprašanja, Mark Regnerus v svojem mailu 17. julija. Nisem bil vključen v njegovo obsežno študijo, opazil pa je moj komentar na spletni strani o študiji in začel najino dopisovanje.

Gejevska skupnost bi morala Regnerusu priznati zasluge, namesto da ga skuša utišati.

Živim že 41 let in v tem času nihče – vsaj ne s strani gejevskih aktivistov – ni želel iskreno govoriti z mano o zapletenih homoseksualnih nitih mojega življenja. Če ne zaradi drugega, že zaradi tega Mark Regnerus zasluži veliko priznanje – gejevska skupnost bi mu morala priznati zasluge, namesto da ga skuša utišati.

Odkriti odgovori odraslih

V Regnerusovo študijo je vključenih 248 odraslih otrok staršev, ki so imeli homoseksualna romantična razmerja. Ponujena priložnost tem anketirancem, da podajo odkrite odgovore s perspektive odraslih, je dalo izsledke, ki ne govorijo v prid enakopravnosti istospolnih zakonov. Ti izsledki pa so podprti s stvarjo, ki je v življenju zelo pomembna, in ji pravimo zdrava pamet: Če odraščaš tako drugačen od drugih ljudi, je težko, te težave pa povečujejo tveganje, da bodo otroci slabo prilagojeni, se bodo omamljali z alkoholom in vstopali v druga tvegana vedenja. Vsaka od teh 248 zgodb je človeška zgodba z nedvomno veliko kompleksnostmi.

Tako kot moja zgodba tudi teh 248 zgodb zasluži, da bi bile ubesedene. Gejevsko gibanje se trudi na vse pretege, da bi zagotovilo, da jih nihče ne bo slišal.

Otroci homoseksualnih staršev ne morejo svobodno spregovoriti, ker so vsi otroci obremenjeni s spoštovanjem do staršev, krivdo in strahom, da bi izgubili njihovo podporo.

Zakaj torej takšna zarota molka s strani LGBT voditeljev? Lahko samo ugibam iz položaja, v katerem sem. Spoštujem materin spomin, ampak ko je potrebno spregovoriti o težavah mojega odraščanja, ne olepšujem besed. Zgodnejše študije so preučevale otroke, ki še vedno živijo s svojimi homoseksualnimi starši, zato otroci niso mogli svobodno spregovoriti, saj so vsi otroci obremenjeni s spoštovanjem do staršev, krivdo in strahom, da bi izgubili njihovo podporo. Ob poskusih, da bi odkrito spregovoril, pa sem bil sam več desetletij dobesedno zatrt.

V nadaljevanju svojega besedila se Lopez odziva na kritiko Regnerusove študije, ki jo je podal dr. Darren E. Sherkat, in pojasnjuje vso kompleksnost biseksualnega starševstva. Pojasnjuje tudi, zakaj so mu je po vsej liberalni vzgoji in načinu življenja, sčasoma postale bližje konzervativne vrednote“.

Celoten zapis najdete na: The Witherspoon Institute

Slovenija, Svet, Cerkev na Slovenskem, Politika, Evropska Unija
Melita Košir in Jure Sešek (photo: Rok Mihevc) Melita Košir in Jure Sešek (photo: Rok Mihevc)

Melita odhaja, Mavrica ostaja ...

Letošnja jesen je odnesla poletje, prinesla praznovanje naše radijske obletnice, v soboto pa naznanila tudi menjavo na uredniškem mestu revije Mavrica. Otroški mesečnik izhaja pri Založbi Družina, ...

Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec) Karin Kanc, je v letu 2024 izbrana za naj diabetičarko (photo: Jure Makovec)

Kako in kaj jesti

Z dr. Karin Kanc, doktorico medicine, specialistko interne medicine, iz zasebne ordinacije Jazindiabetes, tudi integrativno psihoterapevtko, smo ob Svetovnem dnevu sledkorne bolezni, ob Tednu ...