Papež Frančišek
Vsi smo potrebni spreobrnjenja
Svet Tone Gorjup
Papež Frančišek, ki je prvo adventno nedeljo dočakal v Srednjeafriški republiki, je ob drugi adventni nedelji množico vernikov znova nagovoril z okna apostolske palače v Vatikanu. Po molitvi je še povedal, da pozorno spremlja delo podnebne konference v Parizu in spomnil, da 7. decembra mineva pol stoletja o preklica medsebojnega izobčenja med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. V običajnem nagovoru pa je poudaril, da je spreobrnjenje bistvo adventnega časa. Ob tem je takoj izrekel tudi pomislek, ki je domač mnogim vernikom: „Čemu naj bi se spreobrnili? Spreobrnjenje velja za tistega, ki od nevere preide k veri, za človeka, ki naj zapusti svoje grešno življenje; mi pa smo vendar že kristjani! Mi smo v redu!“
Sveti oče je kot odgovor na pomisleke mnogih kristjanov v zvezi s spreobrnjenjem pojasnil, da moramo spremeniti mišljenje o samem sebi, se spreobrniti od prepričanja, da smo popolnoma v redu, takšni kakršni smo. Vprašamo naj se, ali je v različnih okoliščinah v nas prisotno enako čutenje, kot ga ima Jezus? Ali ko npr. doživimo krivico ali žalitev, uspemo reagirati brez neprijaznosti in iz srca odpusti tistemu, ki se nam opraviči? Kako težko je odpustiti! „Mu bom že povrnil!“ si mislimo. Ko naj bi z drugimi delili veselje in žalost, ali znamo iskreno jokati s tistim, ki joče in se veseliti z nekom, ki je vesel? Ali znamo pogumno in preprosto izpričati svojo vero, ne da bi se evangelija sramovali? „Mnogo vprašanj si še lahko zastavimo, saj nismo povsem v redu.“ je dejal sveti oče in spodbudil k zavedanju, da se še vedno lahko spreobrnemo. „Ali je v nas isto čutenje kot je v Jezusu?“ je sklenil papež Frančišek.
V nadaljevanju je pojasnil, da gre pri vsem za pot našega osvobajanja iz zasužnjenosti, iz podrejenosti grehu, da bi zaživeli v svobodi, k čemur nas Bog vztrajno, skoraj trmasto vabi. To odrešenje od vezi greha želi Bog podariti prav vsakemu človeku, je zagotovil. Spomnil je na izkušnjo velike želje podeliti z drugimi srečo, ki jo doživimo ob globljem srečanju z Jezusom. Pri tem ne gre za prozelitizem, temveč za odpiranje novih vrat, doseganje večje polnosti življenja. „Če je Jezus spremenil naše življenje, kako naj ne bi čutili vneme, da bi ga dali spoznati tudi ljudem, ki jih srečujemo na delu, v šoli, v stanovanjskem bloku, v bolnici, na raznih krajih srečevanj. Če se ozremo okrog sebe, opazimo ljudi, ki bi bili pripravljeni stopiti na pot vere ali jo znova začeti, če bi srečali kristjane, ki so zaljubljeni v Jezusa. Mar ne bi lahko bili to prav mi?“ je spodbudil papež Frančišek.
Ob koncu je povabil, naj se vsakdo vpraša: „Ali sem resnično zaljubljen v Jezusa? Če sem vanj zaljubljen, ga moram dati spoznati tudi drugim. Za to je potreben pogum, s katerim znižamo hribe svoje domišljavosti in tekmovalnosti, zapolnimo globeli ravnodušnosti in apatije, izravnamo poti naše lenobe in kompromisov.“ Opoldanski nagovor je sklenil s povabilom, naj to svojo pot izročimo Devici Mariji, ki je Mati in nam bo zato znala prav pomagati.
Po molitvi Angelovega čaščenja je papež Frančišek dejal, da pozorno spremlja delo podnebnega vrha v Parizu. Ob tem je spomnil tudi svojo okrožnico „Laudato si“, kjer se je vprašal, kakšen svet bomo pustili zanamcem. Pohvalil je prizadevanje pogajalcev, ki se trudijo za zmanjšanje vzrokov klimatskih sprememb, a dodal, da je potrebno sočasno reševati vprašanje revščine v svetu. Zbrane je povabil, naj delo vseh ki odločajo, podprejo z molitvijo. Papež je zatem še spomnil na pomemben dogodek na predvečer sklepa druga vatikanskega cerkvenega zbora. Takrat sta katoliška in pravoslavna Cerkev preklicali medsebojno izobčenje iz leta 1054. Največ zaslug za to imata papež Pavel VI. In carigrajski patriarh Atenágora, ki sta si več let močno prizadevala za zbližanje obeh Cerkva. Papež je tudi na tem mestu povabil k molitvi, da bi se dialog med Cerkvama nadaljeval in krepil tudi danes.
