Slovenska zastava
26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti
Slovenija
Današnji državni praznik spominja na enkraten dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Večina se namreč strinja, da je plebiscit, na katerem smo se 23. decembra pred 25 leti nedvoumno odločili, da želimo lastno državo, pomenil prelomen trenutek. Izid je bil razglašen tri dni pozneje. 26. december je bil tako najprej dan samostojnosti, leta 2005 ga je državni zbor preimenoval v dan samostojnosti in enotnosti. A v povezavi s takratno enotnostjo vladajo precej mešani občutki.
Da ima s plebiscitno enotnostjo nekaj težav, nam je v Pogovoru o zaupala novinarka in zgodovinarka Rosvita Pesek. "Do te enotnosti je bila zelo dolga pot, a ta enotnost je bila tudi zelo kratka. Pravzaprav za obdobje štirinajstih dni do plebiscita. Potem so se po novem letu strankarske strasti zelo hitro razplamtele, zelo hitro je opozicija zahtevala odhod ministrov iz vlade, sledil je padec vlade ..." Je že res, da je takratna skupščina 6. decembra 1990 sprejela zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, a Peskova je spomnila na sprejemanje osnutka besedila 21. novembra. "Imeli smo 240 delegatov, a samo 126 jih je glasovalo za. Veliko jih je sedelo v dvorani, ki se niso želeli opredeliti ali pa so želeli to točko umakniti z dnevnega reda."
Vesna Gotovina iz državnega arhiva meni, da je bila pomembna spodbuda za nekoliko drugačno sliko dva tedna pozneje prva javnomnenjska raziskava na to temo, ki je bila objavljena 5. decembra. "Takrat se je že izkazalo, da bi na volišča prišlo 81,7 odstotka volivcev ter da bi za samostojno in neodvisno Slovenijo glasovalo 79,5 odstotka Slovencev."
Po besedah zgodovinarke Andreje Valič Zver, ki vodi Študijski center za narodno spravo, je bilo politično enotnost zaznati ob plebiscitu, morda še ob osamosvojitveni vojni, drugače pa ne. Poudarila je, da je povsem normalno, da nimamo vsi istih misli, da je različnost mnenj pravzaprav vrednota. "Ampak če gre za neke kapitalne projekte, kot sta osamosvojitev in demokratizacija, je dobro, da smo čim bolj enotni."
Da je bila enotnost kratkotrajna, se prav tako strinja publicist in ekonomist Igor Omerza. To se mu zdi tudi povsem logično. A poudarja še, da je bila takrat nujna. "Ni pomembno, kdo je špekuliral, kdo je bil prisiljen v to, kdo je menil, da to mora narediti, drugače bi odšel s političnega prizorišča ... Pomembna je zunanja oblika. Če bi bile razpoke, bi bilo to zoprno." Na to bi se namreč po njegovih besedah lahko obesili nasprotniki, Jugoslavija, tudi tujina.
"Hvalabogu, da široka množica ni poznala notranjih razhajanj," pa je dejal pater Metod Benedik. Čutile so se razlike, a po njegovih besedah niso predstavljale grožnje. Verjame, da bi enotnost in povezanost prišli prav tudi v današnjih okoliščinah.
